Tiskane izdaje
Ljubljana – Urša Kragelj, nova skupna zmagovalka slalomskega svetovnega pokala v kajaku, druga Slovenka po Petru Kauzerju s to lovoriko, je postavila vrsto mejnikov. Po nedeljskem zmagoslavju je bodoča prevajalka včeraj na Filozofski fakulteti že opravljala izpit ...
Ste končno zmago imeli med cilji, ko ste morali pomladi na novo definirati svojo pot v letu 2012?
Pred izbirnimi tekmami za OI sem si kdaj že rekla, da bi bilo lepo zmagati v svetovnem pokalu, a to so bile bolj tihe želje. Po neuvrstitvi v olimpijsko ekipo sem na to pomislila iz jeze, češ bom pa dokazala, da zmorem. A v resnici je to kar težek podvig.
V tej sezoni ste podrli kar nekaj mejnikov, med drugim dosegli prvo slovensko posamično zmago v svetovnem pokalu, že pred tem pa leta 2010 prvo žensko odličje z EP. Kaj je bilo ključno za razcvet?
Po mladinskem obdobju rabiš dobro usmeritev, nekoga, ki ti zna jasno povedati, za kaj gre v športu, kaj je pomembno, čemu se moraš posvetiti. Hkrati moraš dobro poznati sebe. Seveda moraš biti nadarjen, jaz sem ogromno vložila v treninge, sploh letos, a tudi v zadnjem štiriletnem obdobju.
Kdo je bil vaš »spiritus movens«, zdajšnji trener Miha Terdič ali vam je pot pokazal že kdo pred njim?
Imela sem veliko srečo, da sem imela tudi že prej zelo dobrega trenerja Andreja Grobišo (s Srečkom Masletom svetovnega prvaka v spustu leta 1989, dvakrat sta bila tudi skupna zmagovalca svetovnega pokala, op. p.). Prava škoda, ker ga ni več v našem klubu, nam mlajšim je bilo največje veselje trenirati z njim. Z Miho pa sva se ujela na povsem drugačen način.
Kakšen?
Tudi on je bil vrhunski kajakaš, svetovni slalomski podprvak. Že res, da sem bila jaz kot mladinka zelo dobra, postala sem tudi mladinska svetovna prvakinja, a on mi je nato dal povsem drug pogled na tehniko in priprave. To je bila druga dimenzija proti tistemu, kar se učimo.
Nikoli ne govorite o rezultatskih ciljih, četudi so ti vedno visoki, marveč si vedno na glas zaželite le lepih nastopov in užitka na vodi. Ali s tem avtomatično mirite tudi sebe, da vas potem na tekmah ne zagrabi živčnost?
Verjetno doslej tudi še nisem bila v takšnem položaju, ko bi si upala kaj konkretnega napovedovati, pa tudi smiselno ne bi bilo, saj sem vedela, da moram prehoditi še vsaj nekaj stopnic. Morala sem odkriti pot, kako se lotiti tekem, najti svojo rutino, svoj ritem. Prej sploh nisem vedela, kam spadam. Zdaj bi se to že lahko spremenilo. Če bi bilo naslednji teden svetovno prvenstvo, bi najbrž že bolj samozavestno rekla, da se bom borila za odličje.
Pred začetkom svetovnega pokala ste si po neuvrstitvi v olimpijsko ekipo dejali, da ste si stežka povrnili motivacijo. Kaj je bil prelomen trenutek?
Minula leta sem trenirala za OI, in to ne le za to, da bi se tja uvrstila, marveč, da bi tam tudi kaj dosegla. Letos sem v pripravljalnem obdobju čisto vse posvetila slalomu, še študij sem pustila pri miru. Naredila sem velik preskok, bila dobro pripravljena že pomladi, suverena ne treningih. In tudi na tistem odločilnem EP sem bila druga v kvalifikacijah. Morda so v polfinalu res živci odločili, da sem šla mimo vratic. Po tistem je bilo težko. Niti toliko motivacije nisem čutila, da bi spet prijela veslo. Nikoli še nisem čutila takšnega odpora do veslanja.
Je pa ta sezona postavila nova izhodišča. Bo odslej drugače tudi za vas?
Presenetilo me je, česa vse sem sposobna. Z izjemo Cardiffa nikoli nisem bila nižje od petega mesta. Še lani si kaj takega nisem predstavljala, z občudovanjem sem gledala tiste, ki so se redno uvrščale v finale. A očitno je prelomno, ko kajakaš dobi neko držo, ki ji nato zelo zaupa.
Drugo leto je SP v Pragi, ki slovenskim slalomistom očitno ustreza ...
Voda na tisti progi ima manj pretoka, zato moraš ves čas veslati zelo agresivno, sicer hitro postaneš prepočasen. Bratislava je dosti bolj divja. A v resnici imam Prago ravno tako zelo rada.
