Na SP v Kazan z odštekano pobarvanimi nohti

Vsak dan na kampusu na univerzi Arizona zavije na kavo v Starbucks. Znana je po pogostem spreminjanju pričesk. Zdaj ima dolge lase, nič pobarvane, »originalne«. Kakšen odtenek bo na njenih nohtih, ki jih zelo rada lakira, na svetovnem prvenstvu v Kazanu, se še ni odločila, bo pa nekaj odštekanega. Njen vrat od Londona 2012 krasijo vtetovirani olimpijski krogi. Naslednji veliki cilj plavalke Tjaše Oder je pot v Rio.

Koroška plavalka, ki končuje drugi letnik na fakulteti v ZDA, se je v začetku tedna vrnila z mitinga v Franciji. V Vichyju je vladala temperatura 40 stopinj Celzija, v hotelu niso imeli klimatskih naprav, voda v bazenu je bila topla, možnosti za ohladitev od vročine izčrpani plavalci niso imeli. Pravi balzam se je bilo vrniti na domače Ravne, kjer ima odlične razmere za trening. »Vse imamo: olimpijski bazen, trimski kabinet in – mir,« je povedala 21-letnica, ki smo jo zmotili med učenjem za zadnji letošnji izpit; opravila ga je v četrtek prek spleta.

V letošnjem poletju se nekdanja mladinska svetovna prvakinja na 1500 m prosto pripravlja za vrhunec sezone – avgustovsko SP v Rusiji. Ob sedmi uri je v bazenu, kjer jo usmerja dolgoletni trener Gorazd Podržavnik. Dvema urama v vodi sledita zajtrk in počitek. Po kosilu je na sporedu prosti čas, v bazen pa se spet vrne ob 17. uri. Po ponovnih dveh urah plavanja sta na vrsti večerja in čas za lahko noč. Med študijskimi počitnicami v urnik uvrsti še učenje.

»V ZDA imam štiri trenerje. Delam z enim, vsi štirje pa sodelujejo med sabo. Treningi so daljši in manj intenzivni kot v Sloveniji. V skupini je 50 plavalcev, na Ravnah sva dve; Gaja Natlačen in jaz. Ekipni duh je v ZDA zelo močan, vsi se ves čas spodbujamo in navijamo drug za drugega. Tam plavanje dojemajo kot ekipni šport, trudimo se, da čim več dosežemo kot skupina, ne kot posamezniki, v Sloveniji pa je vse bolj individualno usmerjeno,« je primerjala treninge v Arizoni z vadbo na Koroškem.

Domače obišče dvakrat na leto – med zimskimi in poletnimi počitnicami. Na Ravne je prišla maja, v ZDA se bo vrnila konec avgusta. Koliko jo zmede menjava okolja? »Precej. Potrebujem kar nekaj časa, da se prilagodim,« je odgovorila in dodala, da sta največji razliki način življenja in prehrana. »V ZDA je vse časovno natrpano, pri nas je življenje bolj umirjeno. Super je študirati tam, zelo mi ustreza. Ne ustreza pa mi toliko, da bi tam ostala tudi po študiju,« je razkrila Odrova.

Dvanajst ur na univerzi

Želje po študiju čez lužo kot gimnazijka ni imela. »Do drugega letnika sem govorila, da me Amerika ne zanima. Ko sem bolj začela razmišljati o izobrazbi, pa sem spoznala, da se od plavanja v Sloveniji ne da živeti, študirati in plavati sočasno pa je skorajda nemogoče. V ZDA je na vrhunski ravni mogoče usklajevati oboje,« je povedala plavalka ravenskega Fužinarja, ki bi po končanem študija nutricizma na univerzi Arizona rada prišla na stomatologijo.

»Dan začnem ob petih. Najprej grem na jutranji trening, nato na predavanja. Drugič sem v bazenu ob 14. uri. Po treningu ostanem na univerzi in študiram. Domov pridem okrog 18. ure,« je 12 ur, ki jih preživi na fakulteti, opisala Odrova. Kdaj počiva? »Tega v Ameriki čez dan nisem vajena, dobro se moram naspati čez noč,« je poudarila sogovornica, ki ima do univerze pet minut s kolesom. Stanovanje si deli s tremi plavalkami. Dve sta Američanki, ena Kanadčanka. Lani je živela tudi s Katjo Hajdinjak.

V Tucsonu ima svoje kotičke. Vsak dan na kampusu zavije na kavo v Starbucks, s prijateljicami si rada privošči suši, konec tedna se odpravijo po nakupih ali v gore. V dveh letih od doma se je veliko naučila tudi o ameriškem okolju. »Življenje v ZDA je takšno, da se moraš znati boriti in postaviti zase. Ne smeš se skrivati v ozadju, ker bodo pozabili nate. Moraš izražati svoje mnenje, povedati, da si tam,« je razmišljala in dodala, da se, ko si za ocean oddaljen od doma, naučiš samostojnosti. Pravi, da se v tem času ni spremenila. »Še vedno sem čustven človek, mar mi je za ljudi okrog sebe. V ZDA so nekateri vzgojeni tako, da gledajo samo, kaj je najbolje zanje, včasih te prizadane, ko vidiš, kako se vedejo,« je nizala vtise.

Na bazenu ob Dugiju

Nekoč je bila njena vzornica Sara Isaković, zdaj je to dobitnica dveh srebrnih olimpijskih kolajn Mireia Belmonte Garcia. »Opazovala sem jo na treningu, ne vem, kako zdrži napore, zelo je zagrizena in pridna, njen pristop je občudovanja vreden. Tudi Katinka Hosszu in Federica Pellegrini sta izjemni,« je četrtouvrščena z lanskega evropskega prvenstva v Berlinu na 1500 m prosto spregovorila o šampionkah.

Nekoga od velikih imen pa srečuje tudi vsak dan v ravenskem bazenu – Damirja Dugonjića. »Poznam ga že dolgo, je moj dober prijatelj in odkar osvaja kolajne, se nič ni spremenil. Je preprost, zabaven in umirjen. Potrjuje, da lahko tudi plavalci iz majhnih krajev, kot so Ravne, nekaj dosežejo. To me zelo motivira,« je razmišljala o dobitniku desetih kolajn z velikih tekmovanj.

Če bi se še enkrat odločala, kaj bo trenirala, bi morala dobro premisliti, ali bi izbrala plavanje. »Všeč mi je, da se ves čas ženeš za nekim ciljem, naučiš se vsakodnevne discipline. Je pa zelo naporno, vsemu se moraš odreči. Vesela sem, da se lahko merim z najboljšimi. Če te možnosti ne bi imela, bi si izbrala drug šport, saj ne bi hotela trpeti,« je razpredala plavalka, ki jo, ko ji ne gre, na noge spet spravi mama. Za svojo Tjašo bo pesti stiskala tudi čez slab mesec, ko bo 21-letnica tekmovala na SP. Domov bi se rada vrnila z olimpijsko vozovnico.