Nad vodo leti tudi s 50 km/h

Morda »kitesurfing« oz. kajtanje, kar je med ljudmi že precej znan izraz, res še ni trdno vkoreninjen med profesionalnimi športi, je pa dejstvo, da njegova priljubljenost strmo raste. Ne le med rekreativci in navdušenci za vodne športe, tudi med tekmovalci, med katerimi se uveljavlja mladi Koprčan Toni Vodišek, ki že pobira odličja na največjih tekmovanjih.

Naslov mladinskega svetovnega podprvaka, ki ga je osvojil v Gizzeri v Italiji, je še svež, tudi evropsko prvenstvo v Bozcaadi v Turčiji, od koder je prav tako prinesel srebro, je bilo nedavno, obakrat pa ga je premagal Hrvat Martin Dolenc. »Še lani sem bil pred njim, zdaj pa me premaguje,« je zmajeval z glavo mladi fant, čigar športno kariero za zdaj spretno podpira in usmerja oče Rajko, ki je pred leti seznanil sina s tem športom in ga navdušil zanj. Začelo se je na družinskih počitnicah, na reki Neretvi. »S kajtanjem sem se začel ukvarjati nekje pri osmih letih. Veliko smo hodili na počitnice na Hrvaško in imel sem več kot dovolj priložnosti poskusiti. Oče se je že prej ukvarjal s tem, pa sem rekel, naj poskusim še jaz. Bilo mi je všeč, zakaj se ne bi ukvarjal s tem, kar se mi zdi lepo?« je razmišljal najstnik.

Tudi 10 metrov nad vodo

Odtlej so z družino obredli že najrazličnejše vetrovne kotičke sveta, a Toniju je Neretva za vedno ostala najbolj pri srcu. »Pozimi gremo velikokrat na toplo, prepotovali smo že precej sveta, a Neretvo imam v najlepšem spominu zaradi številnih prijateljev, s katerimi sem se tam družil. Skupaj smo vozili, bilo je zabavno,« je povedal in se nato prav med najinim pogovorom razveselil, ker se je »stari« odločil, da se po dolgem času vrnejo na tisti priljubljeni kraj. Če želi kajtati, večinoma pač mora od doma, v Sloveniji ni najboljših razmer za to, pogreša pa tudi kajtarsko družbo. »V Sloveniji, ponavadi v Seči, se da voziti, a redko, saj ponavadi ne piha dovolj. Vedno je zabavno imeti tudi sparing partnerja. Ne naučiš se toliko, če si sam, bolje je, da ti kdo pomaga.« Na naši obali bi se najbrž tudi precej razlikoval od drugih, ki večinoma uporabljajo opremo za prosti slog. Njegova je drugačna, bolj dirkaška. Zlasti deska – formula z dolgim smernikom. »Moj 'kite' je več­ji, bolj vleče v veter. Rekreativci se ponavadi osredotočajo na skoke, nas pa zanima hitrost. Vse skupaj je bolj podobno jadranju.«

Vodišek je sicer prav tako začel v prostem slogu. Pravi, da je tudi to lep del tega športa, skoki so visoki celo do 10 metrov nad vodo. A ko se je nato lotil tekmovanj, je ta del opustil in se posvetil disciplini »kite race«. Tekmovanja so zelo podobna jadralskim, v polju med bojami poskušajo doseči čim večjo hitrost. Nekaj posebnega je »kite foil«. »Deska je malo manjša kot za 'race', ima pa še večji smernik. Dejansko letiš nad vodo, to je res lepo. Točkovanje je enako kot pri formuli, razlika je le v tem, da dosežeš veliko hitrost, sam sem nekoč letel že 54 km/h,« je razložil in še pripomnil, da se mu zdi sicer lepše voziti »foil«, vendar ta žal ni olimpijska disciplina. »Občutek je lepši, ne motijo te valovi, kar letiš po zraku,« je vzneseno opisal. V zrak kajpak dviguje različno velike kajte. V lasti ima majhno »sedemko«, sicer pa so velikosti v razponu 11, 15 in 18 kvadratnih metrov, zanje se odloča glede na to, kako močan je veter. »Ponavadi zadostuje približno sedem vozlov, tudi pri petih še lahko greš na vodo.«

Olimpijske sanje

V nadaljevanju sezone ga med pomembnejšimi tekmami čaka finale svetovnega pokala v Abu Dabiju, kamor povabijo najboljših 16 kajtarjev na svetu, Toni je trenutno 13. na lestvici. Nekaj izkušenj s tamkajšnje obale že ima, tekmoval je že v Katarju na azijskem prvenstvu. A si je tisto tekmo zapomnil bolj po tem, da so veliko čakali na plaži, čeprav tam drugače močno piha. Toda to je pač sestavni del športa, še zlasti jadranja, h kateremu se uvršča kajtanje, pod njegovim okriljem si utira tudi pot na olimpijske igre. Premiero naj bi doživelo že prihodnje leto v Riu de Janeiru, a so nato v program vrnili jadranje na deski RS:X. Bi pa lahko do leta 2020, ko bo igre gostil Tokio, kajtanje vendarle postalo ena od štirih olimpijskih jadralskih disciplin. Tudi takrat bo Vodišek, ki šteje šele 15 let, a je že eden najboljših na svetu, še zelo mlad. Bo pa imel več izkušenj in bo lahko že dozorel v uspeš­nega tekmovalca. Takšen je njegov načrt, vodijo ga olimpijske sanje. Prva postaja bodo sicer OI mladih, za športnike do 18 let, ki bodo leta 2018 v Buenos Airesu.

Dotlej pa se bo še naužil tudi brezskrbne mladosti. V novem šolskem letu bo postal dijak srednje ekonomske šole v Kopru, čaka ga obdobje z novimi izzivi. S šolo doslej ni imel večjih težav, čeprav je dislektik. »Kar veliko sem manjkal, saj smo tudi pozimi potovali in trenirali,« je povedal in omenil še zlasti lepo izkušnjo iz Portorika. Sicer pa se z očetom večkrat odpravita na treninge v Valencio, ki je med jadralci zelo priljubljena. Pozimi pridno nabira kondicijo v fitnesu, najde pa tudi več prostega časa, ki ga najraje preživi s prijatelji, zunaj, na plaži. Na kateri po možnosti niso razpeljane vrvice in razgrnjene velike plahte, pod katerimi sicer tako uživa.