Najhujši poraz

Dejan Zavec je po včerajšnjem porazu z Erislandyjem Laro v kotu potreboval kar nekaj časa, da je spet prišel k sebi oziroma do sape, bolj kot zaradi telesnih bolečin pa je verjetno trpel zavoljo grenkega spoznanja, da si tudi v tretjem poskusu ni priboksal »ameriških sanj«, po katerih je tako hrepenel vse od leta 2003, ko je uspešno prestal svoj ognjeni krst v profesionalnem ringu.

»Dejan ima neverjetno visok bolečinski prag. Kadar on reče, da ga boli, mora biti bolečina res strašna. Takšna, da bi drugi ob njej že umrli.« To je med dolgim poletom z Dunaja proti Miamiju med drugim zaupal Stane Milutinović, nekdanji boksar, trener in selektor slovenske reprezentance, ki je nad Zavcem bedel vrsto let. Zato dobro ve, o čem govori.

Ko je bil ptujski šampion še »amater«, mu je v kotu »sekundiral« v ogromno dvobojih. Čeprav jih je skupaj zbral skoraj 200, nikoli ni bil nokavtiran. Milutinović se spominja, da je bil Zavec v olimpijskem boksu le enkrat v nokdavnu, in sicer proti Leonardu Bunduju, Italijanu iz Sierra Leoneja, leta 2000 v Liverpoolu.

»V četrtfinalu kvalifikacijskega turnirja sta se udarila na vse ali nič za zadnjo veltersko vstopnico za olimpijske igre v Sydneyju. V neverjetni izmenjavi udarcev, kakršne ne vidiš vsak dan, sta se tako izčrpala, da je sodnik obema štel zaradi popolne izmučenosti,« je nepozabni obračun podoživel boksarski strokovnjak, ki ni izpustil nobenega Zavčevega profesionalnega nastopa.

Tako je v noči na četrtek v živo videl tudi njegov najhujši poraz oziroma edini dvoboj, ki ga je pravzaprav sam predal. Zavec je neuspeh prenesel športno in ni iskal izgovorov, čeprav bi lahko razlog zanj pripisal tudi, denimo, poškodbi, ki jo je staknil v pripravah za obračun z Erislandyjem Laro. Gruzinski partner za »sparing« Leo Levani ga je namreč pred nekaj tedni tako nesrečno s komolcem zadel v vrat, da Dejan lep čas ni mogel premikati glave.

Seveda tega ni želel obešati na veliki zvon, da ne bi prišlo na uho Kubancu, po drugi strani pa tudi ni hotel odpovedati dvoboja, ker se je zavedal, da je vprašanje, ali bi se mu še kdaj ponudila takšna priložnost. Z različnimi strokovnjaki je nato vendarle pozdravil poškodbo, ki pa je vendarle ostala nekje v podzavesti in skoraj gotovo na plano udarila včeraj v Hialeah Parku.

A to ni bila edina podrobnost, ki je prišla na dan po dvoboju. Zavcu so namreč poslali tudi napačne rokavice; že na pogled večje, kot jih je imel Lara. Ko se je po uradnem tehtanju v Kubančevem taboru pozanimal, ali bi lahko dobil enake, so ga gladko zavrnili, češ da imajo le en par ... Dejan tudi o tem ni želel izgubljati besed, je pa vsem jasno, da se takšne »malenkosti« seštevajo.

Kakorkoli že; medtem ko se Zavec, ki si še vedno lasti šampionski pas združenja WBF, še ni izjasnil glede svoje prihodnosti, pa je trener Dirk Dzemski ocenil, da bi bilo neumno, če bi nadaljeval kariero. »S kom naj bi še boksal, kaj naj bi še dosegel? Bil je svetovni prvak po ugledni različici IBF, kar je za Slovenijo nekaj posebnega, saj verjetno nikoli več ne boste imeli boksarja s takšnim pasom.« Nemčeve besede si vsekakor kaže zapomniti.