Najprej ugnal Ronalda, nato svet

Osebnost tedna: Portugalski kolesar v mavrični majici - Alberto Rui Costa.

Objavljeno
30. september 2013 15.09
M. H., šport
M. H., šport
Ime Rui Costa je nekoč dobro zvenelo predvsem med ljubitelji nogometa, ki jih je navduševala spretnost odličnega portugalskega reprezentanta. Včeraj se je to ime utrlo še v svetovno kolesarsko zavest. »Novi« Rui Costa je kot prvi Portugalec doslej oblekel mavrično majico in to z zmago, ki bi bila stežka slajša.

Kdo je kolesarski Rui Costa, so njegovi rojaki vedeli že dolgo, preden je na toskanskih cestah osvojil eno najbolj cenjenih lovorik v tem športu. Lani je namreč polnil časopisne stolpce v družbi najbolj znanega Portugalca Cristiana Ronalda – Costo so po zmagi na dirki Po Švici razglasili za športnika leta pred zvezdnikom madridskega Reala. Po tem zgodovinskem dosežku ga bržčas čakajo še višje državne časti, a sodeč po skromnosti, s katero novi svetovni prvak nastopa v javnosti, mu ni dosti mar za to. Užitek in zadoščenje, ki mu ju je prinesla zmaga v Firencah, pa sta neprecenljiva.

Rui Costa je kolesarsko učno uro tekmecem iz dežele svojih sedanjih delodajalcev pripravil v domovini svojega naslednjega kluba. Portugalec ob koncu te sezone namreč zapušča španski Movistar, za prihodnje leto pa je podpisal pogodbo z italijanskim Lamprejem.

»Dolgo sem sanjal o tem, od otroštva. Počutim se, kot da bi zadel glavni dobitek na loteriji, najbolj sem si želel ravno to lovoriko. Storil bom vse, kar je v moji moči, da počastim te barve,« je bil Costa čustven po podelitvi kolajn, a precej bolj hladnokrven v zadnjih kilometrih dirke. »Na koncu sem razmišljal le o tem, da še pravi čas ujamem Joaquima Rodrigueza. Ko mi je to uspelo, mi je dejal, naj grem predenj. Tega seveda nisem hotel storiti. Ozrl sem se nazaj, videl, da imava lepo prednost pred zasledovalcema, in se osredotočil na šprint,« je orisal pot do velike zmage, ob tem pa se ni hotel spuščati v to, ali mu je Alejandro Valverde, njegov kapetan pri Movistarju, ki ni sledil njegovemu odločilnemu skoku in končal na 3. mestu, »pomagal« do naslova prvaka.

Vsekakor je Costa v reprezentančnem dresu dobil priložnost, ki je v klubskem ne bi. Na velikih etapnih dirkah je bil venomer podrejen Valverdeju, letos pa tudi kolumbijskemu upu Nairu Quintani. To pa je eden glavnih razlogov, da bo zamenjal delodajalca. »V zadnjih letih sem vseskozi napredoval, kar mi je prineslo nekaj vrhunskih uvrstitev na najvišji ravni. Prišel sem do točke v svoji karieri, ko lahko merim tudi na visoko končno uvrstitev na Touru. Lampre se mi zdi pravo okolje, ki mi bo zagotavljalo ustrezne razmere za uresničitev mojih visokih ambicij,« je pred časom dejal Portugalec, ki bo ta teden dopolnil 27 let in prihaja v vrhunec kolesarske moči. Ta gotovo seže višje od lanskega 18. mesta, kar je doslej njegova najvišja končna uvrstitev na »francoski pentlji«.

Za preboj na vrh pa mu ne bo škodoval pristop k svojemu poslu, ki ga je opisal po podpisu pogodbe z Italijani: »Najlažje je podpisati triletno pogodbo, ker ti to zagotavlja varen zaslužek in zmanjšuje rezultatski pritisk, a jaz ne zagovarjam takšne miselnosti. Najlažja pot ni vedno najboljša. Najbolj korektno za obe strani je, da se najprej dogovorimo za enoletno sodelovanje, med katerim se bomo bolje spoznali med seboj in se prilagodili drug na drugega.«