Najstnik iz Pečk sanja o ameriških dirkah

Tim Gajser je z izjemnimi rezultati pri komaj 16 letih zamajal bencinski svet. Po naslovu mladinskega svetovnega prvaka in zmagi v skupnem seštevku evropskega prvenstva do 125 ccm so se ponudbe velikih ekip vsule v njegov nabiralnik. Vrata so se širom odprla, možnosti je veliko. Da se bo prav odločil, bo poskrbel oče Bogomir, ki uspešno usmerja sinov karierni kompas.

Po žilah mu teče bencin, bi lahko dejali v šali. Tima Gajserja je oče Bogomir (tekmuje pri veteranih) namreč na motor posedel že pri dveh letih in pol. »Pri 20 mesecih sem kolesaril brez pomožnih koleščkov,« je najstnik v smehu razkril, da mu je spretnost na dveh kolesih, tudi tistih brez motornega pogona, zapisana v genih. »Vse, kar vem o motokrosu, me je naučil oče. Postavil me je na motor, od njega sem črpal vse tehniško znanje in želim si, da bi čim dlje sodelovala. Vedno je bil tudi moj vzornik,« je poudaril Tim. Najprej je bila vožnja z motorjem igra: »Z odraščanjem je vse postajalo bolj resno, igra se je nadgradila v službo. Ampak to za dirkača ne sme postati pritisk, ne sme ga obremen­jevati, osredotočiti se mora le na kakovostno vadbo. Samo trening namreč prinese rezultate,« je resno razpravljal dijak 2. letnika srednje ekonomske šole v Slovenski Bistrici. Profesionalni motokrosist je postal pri enajstih letih, ko se je prvič ovenčal z naslovom evropskega prvaka do 65 ccm. »Takrat se je zame začelo resno. Rezultati so se stopnjevali,« je opisal prve korake svoje športne poti.

Od vrstnikov se je vedno razlikoval. Imel je »igračko«, ki so jo vsi fant­je občudovali z velikimi očmi in si jo želeli preizkusiti. Bil je tudi precej pogumnejši, saj je obvladoval stroj. »V osnovni šoli so bili vrstniki ponosni name,« je skromni Tim pritrdil, da ga je okolje vedno spodbujalo. »Ljudje zmotno mislijo, da je motokros tako preprost, da je dovolj, če se usedeš na motor in se zapelješ. Ne vedo pa, da se za rezultati skriva ogromno treninga in garaškega dela,« je razkril v pogovoru po novinarski konferenci motokrosistične reprezentance v prostorih AMZS Slovenije. Dvakrat na teden opravi trening na motorju, kondicijsko vadbo ima vsak dan. »Pri motokrosu potrebuješ celo telo, zato delam raznovrstne vaje,« je odgovoril na vprašanje, kakšen je njegov program. Tek in vadba v trimskem kabinetu sta redna obveznost.

Na motorju tudi brat Nejc in sestra Alja

Bencinu se je zapisala vsa družina. Tudi Nejc, Timov leto dni starejši brat, in mlajša sestra Alja. »Vsi dihamo za motokros. Če je le mogoče, smo vsi tudi na dirkah. Kadar so poti dolge in potujemo na tekmovanja z letalom, pa greva z očetom sama,« je povedal. Le mami ne sede na motor, je pa zvesta navijačica svojih fantov. »Sestrica je stara šest let, letos obiskuje 1. razred osnovne šole. Ne silimo je, saj motokros ni ravno šport za dekleta. Kadar jo prime veselje, se usede na motor, moram pa priznati, da se zelo dobro vozi,« je mladi dirkač potrdil, da tudi tretje jabolko ni padlo daleč od drevesa.

Je od motokrosa težko živeti? »Zelo težko!« je pribil. »A z rezultati pridejo tudi pokrovitelji, ki precej olajšajo delo. Zdaj se vse obrača v pozitivno smer,« je odgovoril dirkač pri KTM Silver Action Gajser Team. »Mojo ekipo stane sezona približno 100.000 evrov. Potem so tu še stroški za potovanja, hrano in gorivo, kar znese še 40.000 evrov,« je navedel številke.

Ko je bil pred dvema letoma drugi na mladinskem svetovnem prvenstvu, ni skrival visokih ciljev, za prihodnost je napovedal zmago. Krila je razprl letos. Zakaj mu je uspelo prav zdaj? »Verjetno je bilo le vprašanje časa. Svoje tekmece zelo dobro poznam, saj se merimo od otroštva, skupaj napredujemo v višje kategorije. V tem procesu sem pridobil tudi dragocene izkušnje, ki so mi zagotovo pomagale do lovorike,« je zrelo razmišljal. In na kaj moraš biti pri motokrosu posebno pozoren, da ne izgubiš glave? »Pomembna je zbranost pred vsako dirko. Ta mora biti popolna. Na nič drugega ne smeš misliti. To je izrazito predvsem na štartu; dober štart je že več kot pol tekme. Tudi tehnika mora biti izpiljena in ne sme te biti strah,« je zaupal svoj recept.

Po zmagi na MSP in osvojenem evropskem prvenstvu v razredu do 125 ccm se je prvič preizkusil na dirki za SP v razredu MX2 v Italiji, danes pa bo v isti kategoriji nastopil na finalu sezone v Nemčiji. »Presedel sem na 250-kubični motor. Kam me bo pot vodila prihodnjo sezono, še ne vem. Prejemam veliko ponudb in upam, da bomo izbrali pravo. V kategoriji do 125 ccm sem letos osvojil vse, kar je bilo mogoče. S tem sem dobil zagon za naslednji korak. Rad bi namreč postal svetovni prvak v razredu MX2. Za ta naslov se bom močno trudil in trdo treniral. Sicer pa ima vsak, ki se ukvarja z motokrosom, otroške sanje, da bi dirkal v ZDA,« je razmišljal sogovornik, ki ga že vabijo na priprave čez lužo.

Navijač Rossija in Messija

V svetlo prihodnost dirkača iz Pečk – vasi s približno 200 prebivalci – verjame tudi najizkušenejši slovenski motokrosist, 17-kratni državni prvak Sašo Kragelj: »Tima poznam, odkar je bil še fantek. Že v nižjih kategorijah je potrjeval svoj športni talent. Ima vse predispozicije za doseganje vrhunskih rezultatov tudi v članski vrsti. Je garač in ob sebi ima očeta, dobrega poznavalca motokrosističnega dogajanja,« je o svojem nasledniku povedal dirkač iz Orehove vasi in poudaril, da bo moral biti previden pri izbiranju ekipe za prihodnjo sezono. »V najboljših letih svoje kariere sem se prepričal, da ni najboljše vzeti prvo dobro ponudbo. Treba je pretehtati in dobro premisliti, kaj izbrati,« je opozoril. »Tim potrebuje ljudi, ki ga bodo spodbujali in mu denarno pomagali, da bo lahko uresničeval svoje želje in zaživel od tega športa, saj se v motokrosu samo od naslovov ne da živeti,« je še poudaril. Kako pa pravilno voditi tako mladega tekmovalca, da v prihodnosti ne bi pregorel? »Te bojazni ni, saj imajo mladi tekmovalci zelo veliko energije. Edini strah so poškodbe; hitro lahko zagrenijo športno pot. Verjamem pa, da imata z očetom dobro zastavljen sistem treninga,« meni Kragelj.

Da je od motošporta pri nas težko živeti, se zaveda tudi najstnik Tim. »Kot vrhunski športnik bi se nekega dne rad zaposlil v javni upravi. Ko bom končal kariero, pa bi rad postal trener ali menedžer katere ekipe,« je povedal navijač Valentina Rossija in nogometnega velikana Barcelone (najbolj všeč mu je zvezdnik Leo Messi). Tudi od motorja se zna ločiti in prosti čas (po uspešno opravljenih šolskih obveznostih) izkoristiti za druge dejavnosti. »Doma imamo veliko živali, od psa in mačk do rac in koze. Rad sem med njimi. Zdaj jeseni nabiram gobe in kostanj. Nekaj časa preživim tudi za računalnikom ali na kolesu. Zelo rad pa se igram tudi s sestrico,« je Tim potrdil, da v slogu vrhunskega športnika zna dobro izrabiti čas. Najpomembnejši trenutek njegove kariere pa še prihaja ...