Namesto na led pred poroto

Naj pokukam skozi okno, je rekla, ko sem stopila v njeno odvetniško pisarno, ki se skriva za zidovi mogočne staromeščanske hiše v središču Ljubljane. Pred menoj se je odprl veličasten pogled na ljubljanske strehe, Grad in sedem mostov čez Ljubljanico. »Ko mi zmanjka energije, si s tem čudovitim razgledom napolnim baterije,« je v svoji dekliški sobi, ki je leta 1968 postala njena pisarna, razkrila nekdanja umetnostna drsalka in kotalkarica Tjaša Andree Prosenc.

Od aktivnega drsanja se je poslovila pred več kot petimi desetletji. Razlog je bila šola. »Oče je bil univerzitetni profesor in možnosti, da bi se izog­nila študiju, ni bilo. Presenetila pa sem s svojo izbiro. Od hčere strojnega inženirja, ki je opravljala maturo iz fizike, bi bilo logično pričakovati usmeritev v tehniške vede, jaz pa sem se odločila za pravo. Ta študijski program ni vseboval vaj, tudi fakulteta mi je bila najbližja med vsemi, oboje mi je olajšalo usklajevanje študija in športne kariere,« je pripovedovala Tjaša Andree Prosenc. A že v drugem letniku se je odločila, da se bo osredotočila na pridobivanje izobrazbe. Drsalke je obesila na klin.

Telo je bilo vajeno petih ur treninga na dan, v novem poglavju pa je gibanje zamenjalo večurno sedenje pred pravniško literaturo. »Pogrešala sem adrenalinski stres in tremo. A sem oboje pozneje našla na sodišču pri končnih govorih. Namesto nastopa na ledu sem imela nastop pred poroto in sodniki,« se spominja prvega desetletja poklicne kariere, ko se je ukvarjala s kazenskim pravom.

Šport jo je obogatil z disciplino in zbranostjo, oboje je prenesla na svojo poklicno pot. »Najbolj sem učinkovita, kadar delam v časovni stiski,« je že dolgo tega ugotovila sogovornica, ki sledi svojemu življenjskemu vodilu: življenje je fizika. Rezultat je odvisen od življenjske energije.

Iz porodnišnice na prvenstvo

Pravosodni izpit je opravila leta 1968, prvo zaposlitev pa iskala v podjetju, ki se je ukvarjalo z zavarovalniškim pravom. Prepričala jih je s spričevali, a se je ustavilo, ko so jo vprašali, ali si v prihodnosti želi družino. Prikimala je in zaposlili so gospo, ki je že bila mama dveh otrok. »Totalna diskriminacija!« je še vedno prepričana. Po dovoljenju za opravljanje odvet­niškega poklica je v svoji sobi odprla pisarno: »Iz besa in užaljenosti sem se odločila za ta korak. Naročila sem tablo, doma so mi dali vso podporo in z mami sva z okna gledali, ali bo kdo pozvonil.« Kdaj so prišle prve stranke? »Kot pripravnica sem bila zelo aktivna v odvetniški zbornici, sodelovala sem tudi s krasnimi mentorji. Ko so prišli pogledat mojo pisarno, mi je vsak od njih namesto darila poslal eno stranko. Tako se je začelo.« Zdaj je ona tista, ki pomaga mlajšim rodovom, jim pošlje stranke ali postreže s kakšnim nasvetom.

Novih strank ne sprejema več. »Pospravljam stare spise, ki jih je še veliko, ker nekateri postopki trajajo dvajset let in več in jih je treba končati. Gre za denacionalizacije, zaplembe, vrnitev zaplenjenega premoženja ...« je naštevala področja, s katerimi se danes največ ukvarja. Po kazenskem pravu, s katerim je začela samostojno odvetniško pot, se je lotila civilnega, dolga leta je bila ena največjih strokovnjakinj za razveze pri nas.

Takšno delo (obravnavala je tudi umore) prav gotovo zahteva dobro psihofizično kondicijo. »Res je, včasih sem imela tudi šest razprav na dan, popoldne pa sem delala še s strankami in čudim se, kako sem sploh preživela,« je pritrdila in razkrila recept za uspešnost: »Moraš se postaviti v namišljeno stekleno kupolo. Vsaka zgodba se te namreč dotakne, nosiš jo s sabo, ampak se moraš truditi, da se sproti čistiš, ne sme se kopičiti v tebi. Ljudje pogosto potrebujejo samo, da jim prisluhneš, pravzaprav si včasih bolj psihiater kot pravnik. Včasih sem morala tudi odkloniti sodelovanje z nekaterimi, ker sem, takoj ko so vstopili v pisarno, začutila, da črpajo energijo.«

Svoje delo ima pravnik ves čas v glavi: »Podnevi, ponoči, kjerkoli razmišljaš, kako stvar rešiti.« Priznava, da je deloholik. Leta 1970 je teden dni po tem, ko je prišla iz porodnišnice, že bila na svetovnem prvenstvu v umetnostnem drsanju, ki ga je gostila Ljubljana. »Morala sem biti zraven, mami pa je ta čas pazila sina,« je povedala sogovornica, ki je v umetnostnem drsanju opravljala številne vloge.

Njenih deset olimpijskih iger

Bila je generalna sekretarka Jugoslovanske zveze drsalnih in kotalkarskih športov, predsednica Zveze drsalnih športov Slovenije, mednarodna sodnica, članica in predsed­nica organizacijskih komitejev na številnih evropskih in svetovnih prvenstvih, je dolgoletna članica izvršnega odbora Slovenskega olimpijskega komiteja, predsedstva Mednarodne drsalne zveze, arbitražnega razsodišča v Lozani pri Mednarod­nem olimpijskem komiteju ...

»V športu še za nobeno uro nisem bila plačana, v dvajsetih letih dela pri OKS nimam enega potnega naloga, saj potujem na račun mednarodnih institucij. Na teden porabim vsaj 10 ur za prostovoljno delo, dejavna sem pri lionsih, podpiram civilne pobude,« je naštela sogovornica.

Prejemnica Bloudkove nagrade in priznanja za izjemne dosežke na področju prostovoljstva je ponosna na svojih deset olimpijskih iger. Prvič je utrip najprestižnejšega športnega tekmovanja okusila leta 1964 v Inns­brucku, ko je kot najmlajša akreditirana novinarka poročala za Delo. Poseben prostor v njenem srcu imajo OI leta 1984 v Sarajevu, kjer je bila odgovorna za izvedbo tekmovanj v umetnostnem drsanju in hitrostnem na kratke proge: »Štiri leta sem vsak mesec vsaj za dva dni odpotovala v Sarajevo, kjer smo pripravljali teren za olimpijske nastope.« Hudo ji je bilo, ko je v 90. letih prejšnjega stoletja tam divjala vojna. »Zetra je bila porušena, a je MOK pozneje poskrbel za novo dvorano. Ko smo imeli leta 2004 EP v Budimpešti, smo dan po koncu revije vse prvake odpeljali v Zetro in občinstvu pričarali čarobne trenutke izpred 20 let. Prišla je tudi Katarina Witt, ki si je v Sarajevu s svojo Carmen pridrsala olimpijsko zlato. Bilo je zelo čustveno,« je pripovedovala.

Igre v Torinu bo pomnila po vlogi tehnične delegatke, ki jo je opravljala prvič. Ponovila jo je še v Sočiju, naslednji izziv pa jo čaka v Pjongčangu leta 2018.

Vzornik bi pritegnil mlade

Letos je zaradi drsanja obiskala pet držav: poleg Rusije še Japonsko, Mad­žarsko, Irsko in Kuvajt. Kako pogosto pa obuje drsalke? »Nazadnje sem bila na ledu v Kranjski Gori na jezeru Jasna pred dvema letoma,« je povedala. Rolerjev ne mara.

Prihodnji konec tedna (od četrtka do sobote) bo sodelovala na veliki nagradi Ljubljane za mladince, na kateri bo nastopilo 85 drsalcev iz 31 držav. Kot podpredsednica Zveze drsalnih športov Slovenije in predstavnica predsedstva Mednarodne drsalne zveze bo pozdravila navzoče.

Dejavni v slovenskem umetnost­nem drsanju bi si prav gotovo želeli še kakšnega tekmovalca več v svoji bazi. Zakaj se mladi ne odločajo za ta lepi šport? »Panoga je naporna, otroci pa ob sebi potrebujejo starše, ki bodo vsemu temu kos in bodo spremljali njihovo dejavnost. Ura na ledu stane 110 evrov, za drsalke je treba odšteti tudi tisočaka ... Lažje je, ko že imaš rezultate, saj ti pri kritju stroškov pomaga klub ali zveza. Če bi imeli otroci v drsanju vzornika, bi bil to magnet, zaradi katerega bi se začeli bolj odzivati. Ko je drsal Grega Urbas, je bilo veliko navdušenja, Mojca Kopač je pritegnila na led vrsto deklet,« razmišlja Tjaša Andree Prosenc. Morda pa bo prav ljubljansko tekmovanje razkrilo novo ime, ki bo pomagalo obrniti krivuljo navz­gor.