Tiskane izdaje
Takapuna – Prva kolajna Vasilija Žbogarja na SP je prišla ob pravem času – zaključku predolimpijske sezone. Za ekipo dvakratnega nosilca olimpijskih kolajn (srebrne v Pekingu 2008 in bronaste v Atenah 2004) je bron na Novi Zelandiji vrhunska spodbuda za Rio de Janeiro 2016.
»Dobili smo najbolj želeno potrdilo: da smo na pravi poti. Prav tako, da so bile vse, sicer izjemno zahtevne in tvegane spremembe, ki smo jih v zadnjem obdobju naredili na jadrnici in pri pripravi za regate, zadetek v polno. Vse gre v pravo smer. Za Rio moramo vse te prvine še bolje združiti in uskladiti,« je Žbogar na poti iz Nove Zelandije v Izolo strnil tako želeno sporočilo svetovnega prvenstva.
Pred začetkom regat v zalivu Hauraki, kjer leži tudi jadralska metropola sveta Auckland, mu je bilo jasno, da bo prvenstvo zelo zahtevno. Gre pač za zaključek sezone, ko so vsi dobro pripravljeni. SP je bila tudi psihološko pomembna regata pred olimpijskimi igrami, v kateri vsi iščejo odgovor na vprašanje, koliko so devet mesecev pred nastopom v Riu pripravljeni in konkurenčni za najvišja mesta. Veliko jadralcev se je borilo tudi za olimpijske vozovnice. Precej jih je ostalo zunaj, denimo Italija, Španija, Portugalska, Nemčija, Poljska, Češka in Turčija. »V izenačeni konkurenci je najbolj pomembno na visoki ravni tekmovati brez večjih nihanj. To mi je v Takapumi dobro uspelo, razen na eni regati, kjer sem strgal jadro. Če ne bi bilo poškodbe in bi bil 100-odstotno telesno pripravljen, bi lahko bila povprečna uvrstitev nekoliko višja, točkovni seštevek pa manjši. To pomeni, da bi bil bližje Britancu Gilesu Scottu. Dejstvo pa je, da mi v vsem tednu razmere niso bile naklonjene, razen v regati za kolajne. V njej sem pokazal, da sem v svojih razmerah enakovreden Scottu in da ga pustim tudi za seboj. Njegova največja prednost je prav konstantno jadranje, v primerjavi z nami na bistveno boljši ravni. Res pa je, da sem imel tudi veliko sreče v finišu. Najbolj me je zmotilo 'pumpanje' oziroma potiskanje jadrnice s telesom v zadnji stranici – v krmo. Bil je pravi cirkus, v katerem se je v nekaj metrih vse spremenilo. Vetra je bilo manj kot 6 vozlov in v takih razmerah je pumpanje nesmiselno. Mejo imamo namreč pri 8 vozlih. Edini razlog bi lahko bil, da so to dovolili, ker je bila to edina možnost, da domačin zadrži tretje mesto, je opisal težko pot do kolajne in pomanjkljivosti oziroma prednosti v določenih vetrovnih razmerah.
Ekipa je delovala brezhibno. Na Novi Zelandiji sta bila poleg brat Jure ter šef moštva Luka Devotti. Brata, za katerega so organizatorji menili, da je tekmovalec, Vasilij pa da je trener (je 10 let starejši), ki sicer skrbi za organizacijo, je pohvalil v trenerski vlogi, prav tako tudi celotno ekipo, v kateri sta kondicijska trenerja Italijan Marzio Braida in Izolan Iztok Butinar, fizioterapevtka in zdravnica.
Na Novi Zelandiji, kjer so razmere za jadranje zelo posebne, je tako kot na vseh tekmah najbolj zahtevnega olimpijskega razreda odločala tudi telesna pripravljenost. Čeprav si je sredi sezone zlomil rebro (junija pri padcu s kolesa), je bil pripravljen za maraton. Čeprav na dan zaužije dovolj hrane in tekočine, je izgubil kar sedem kilogramov. »Kako naporno je, najbolje pove podatek, da sem imel med regatami, torej vsak dan kakšne štiri ure, povprečni utrip 160. Tak je bil seveda moj, mlajši ga imajo višjega. Dnevi, ko imamo tri regate, so telesno tako peklenski, da ni dela telesa, ki me ne bi bolel, ko stopim iz jadrnice. V Takapuni sem nekajkrat komaj hodil,« je opisal napore.
Po najbolj uspešni sezoni v razredu finn – bronasti kolajni v Splitu, odličnih nastopih v svetovnem pokalu in bronu na koncu leta na SP – je najbolj logično vprašanje, kako načrtuje priprave za olimpijske igre? »Najprej moram seveda nadgraditi formo in narediti vse, da odstranim morebitne dvome, da bom 100-odstotno pripravljen. Menim, da imamo v kondiciji, tehniki jadranja in pripravi jadrnice za napredovanje 20 do 30 odstotkov rezerve. Na koncu pa bomo seveda upali, da bo Eol na moji strani.«
