Nekritična delitev odpustkov bi bila napaka

Ljubljana  – »Splavitev« atletske mednarodne lige za veliko nagrado iz leta 2006 je bila nedvomno dobra poteza, pravkar končana sedma sezona pa je pokazala, da tekmovanje še ni izpolnilo osnovnih zamisli. Povezava mitingov v niz, namenjen srednjemu razredu slovenskih atletov, ni bil povsem izkoriščen.

Začetek je bil nadvse obetaven. V pravila so bile zajete temeljne smernice želenega razvoja: tekmovalci srednjega razreda, ki še ne sežejo do ravni, da bi jih vabili na kakovostne mednarodne mitinge, so dobili priložnost za napredek, najboljši so se lahko predstavili domačemu občinstvu in pritegnili gledalce, prireditelji posameznih tekem so morali obvezno v program vključiti še nastope za nižje kategorije, s čimer mlajšim pomagajo ob prvih korakih v tekmovalnem svetu, slovenski nabor tekmovalcev so okrepili sosedje, predpisan nagradni sklad pa je atletom omogočil dodatni vir denarja za programe.

Liga je hitro zaživela in se »prijela« že prvo leto in vnesla v slovenski prostor svežino. Atleti so se v slogu »nomadov« selili z mitinga na miting, tekme pa so ob bolj zgoščeni konkurenci postale bolj vznemirljive. Toda po treh, štirih sezonah je začela vnema atletov hlapeti, izhlapela pa je tudi zagnanost nekaterih prirediteljev. Najbrž je k manjši delovni energiji pripomogla gospodarska kriza, ob kateri je bilo čedalje težje priskrbeti denar že za sprotne programe. Kakovost tekmovanj je začela počasi vodeneti. Seznami nastopajočih so postajali vse bolj lokalno obarvani, ker se pač ne spodobi, da atletov na domači tekmi ne bi bilo, uglašenih mitingov z raznoliko paleto disciplin in dostojno konkurenco pa je bilo vse manj.

Izjeme seveda so. V Velenju jim zagona ni zmanjkalo. Nasprotno, s prejšnjo tradicijo in članstvom v družini evropskih mitingov so napredovali in dvignili tekmo na visoko raven. Bili so in še vedno so edini, ki so poskrbeli za pravo predstavitev kraljice športov. Za velenjskim hrbtom se je oblikovala skupina prirediteljev z manj ambicioznimi smernicami, a z dovolj volje: Slovenska Bistrica je tekmovanje zapeljala v miting s poudarkom na metih, Mariborčani so izkoristili hitro stezo in privabili tekače, Brežičani so ob tekih izpostavili »domače« kladivo in skok s palico. V Novem mestu pri izbiri disciplin niso bili »izbirčni«, kakovost zasedbe po disciplinah pa je nihala. Lani so se prebudili še v Kopru in na prenovljenem štadionu dvakrat zapored pripravili državno prvenstvo, prav tako vključeno v ligo.

Drugod je šlo navzdol. Kranj se je upehal že na začetku, po uvodnem mitingu v sezono nekoč znana in priljubljena Nova Gorica se je umaknila po nekaj letih, največje razočaranje pa sta Celje in Ljubljana, kjer kljub bogati zgodovini ni videti nikakršne želje po tekmi z vsaj minimalnimi organizacijsko-tekmovalnimi standardi. Zdi se, kot bi jim bil miting v breme. Namesto, da bi jih vzorčni model iz Velenja motiviral, so popustili.

»Ni vse tako, kot smo si zamislili, a se trudimo in pomagamo, kolikor moremo,« je predsednik strokovnega sveta in komisar lige Martin Steiner priznal, da si na zvezi ne zatiskajo oči pred težavami. »Liga je prinesla veliko dobrega, s korekcijami pravil smo se sproti prilagajali potrebam in razmeram, pomagali smo klubom, prisluhnili tekmovalcem, sprejeli nase tudi denarne obveznosti za plačilo meritev izidov na mitingih in za nagrade v skupnem seštevku najboljših. A tako kot ne moremo prezreti dobrih plati, ne moremo niti slabih. Trenerji, ki so najbolj pritiskali, da bi atletom zagotovili tekmovanja, bi morali odločneje odigrati svojo vlogo, pa je pri izbiri nastopov preveč taktiziranja, zato mnogo tistih, ki so jim mitingi namenjeni, izostaja. Pri organizaciji pa je v nekaterih okoljih premalo entuziazma. Ni dvoma, da obvladajo posel, a po razpisu zgolj čakajo, kdo se bo prijavil, kar ne zadošča. V roko je treba vzeti telefon in kam tudi poklicati,« je Steiner izpostavil boleče točke in zanikal, da je za vse kriv denar: »Tudi z manj denarja se da veliko narediti, če je le dovolj volje.« Dotaknil se je še ene rane – organiziranosti klubov. »Razumem, da imajo v klubih težave, saj delo bolj ali manj sloni na prostovoljnem delu, toda morali bi poskrbeti za osnovno hierarhijo, v kateri se ve, kdo kaj dela in kdo je za kaj odgovoren. Dokler je lahko predsednik kluba eden od trenerjev, pa uspešno delo in napredek nista možna. Preprosto, vsakdo naj dela, tisto, kar zna.«

Projekt mednarodne lige ni preprost. Kot vsak novorojenec potrebuje določeno dobo, da shodi in začne govoriti. Še dlje traja, da odraste in si pridobi nalepko verodostojnosti. Mednarodna atletska liga je ugledala luč sveta z dobro popotnico, se izkazala za dobrodošlo poživitev in se ujela z dolgoročnimi načrti, kaže pa, da se je zdaj znašla na prelomnici, ko bo potreben rez. Škoda bi jo bilo opustiti, hkrati pa ne bi bilo dobro nekritično deliti odpustkov brezbrižnim prirediteljem. Opozorilni signal bi bilo dobro nameniti tudi atletom, ki čedalje pogosteje pozabljajo, da je bilo tekmovanje organizirano prav za njih.