Tiskane izdaje
Iz atletskih afer, ki v zadnjih letih pretresajo kraljico športa, je možno razbrati, da je središče dopinškega potresa Rusija, v krožišču razdiralnega »epicentra« pa so še Ukrajina, Turčija, Grčija, Kenija in Jamajka. Na zadnjem seznamu je zelo visoko – na devetem mestu – tudi Slovenija.
Kot radi računamo število olimpijskih kolajn na število prebivalcev, bi lahko primerjali odstotek sumljivih atletov s številom slovenskih atletov na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah. Teh je 16 odstotkov oziroma 13 atletov in atletinj s sumljivimi vzorci, kar je »zastrašujoč podatek«. Če rezultat pogledamo iz našega statističnega zornega kota, ugotovimo, da je bilo med 113 atleti in atletinjami manj kot devet sumljivih vzorcev. Eden na vsake od treh olimpijskih iger in šestih svetovnih prvenstev v obdobju od 2001-12.
Saj vsi vemo, kaj je statistika v takšnih primerih – kot bikini, saj pogosto zakrije bistveno. Za nas je pravzaprav še ugodna, če vzamemo pavšalne trditve mnogih, da je »okužene« 90 odstotkov atletike. Nekaj podrobnosti oziroma razlik na seznamu držav s sumljivimi vzorci s SP in OI, ki jih navajata nemška televizija ARD in britanski časopis Sunday Times, prav tako bode v oči. Na zadnjem seznamu je 25 novih držav, med evropskimi Litva, Estonija, Latvija, Norveška, Poljska, Avstrija, Finska, Irska in Srbija. S prvotnega oziroma decembrskega seznama pa ni Gvatemale, Kostarike, Dominikanske republike, Argentine, Tunizije in Savdske Arabije. Fiziologi opozarjajo, da sumljivi vzorci še ne pomenijo nujno dopinga oziroma da znanost ni »črno-bela«. Pred dokončnimi sklepi bodo potrebne celovite analize, ki bodo upoštevale višinske treninge, dehidracijo in mnoge druge prvine, ki vplivajo na krvne vrednosti.
Nobenega dvoma ni, da je razkritje novinarjev skrb zbujajoče, vendar pa ima zgodba več plati. Od že večkrat izražene – z dokumentarci in novinarskimi analizami podprte – želje po čistem športu in opozorilih na nečedno početje v »kraljici športa«, do različnih zakulisnih iger. Nekateri menijo, da gre celo za »atletsko hladno vojno« med vzhodom, ki ga predstavlja Rusija, novi domnevni »sinonim« za sistematično zlorabo dopinga, in zahodom, v katerem domujejo menda veliki borci za čisti šport – ZDA, Velika Britanija in Nemčija. V dopingu pa ne gre zgolj za številke in dokazovanje tega, koliko in kje je najbolj razširjen, ampak za etiko in moralo. Če bi potegnili sredinsko črto, med Rusi, Ukrajinci, Američani, Nemci in Britanci ni velike razlike, saj so vse države s seznama in tudi tiste, ki jih ni, bolj ali manj okužene z dopingom. To pričajo številni pozitivni testi. Nobenega dvoma seveda ni, da je doping v »dovoljeni in prepovedani« obliki Damoklejev meč, ki ne visi samo nad atletiko, ampak vsem svetovnim športom. O denarju, ki ga štejejo v milijardah evrov, in je pravzaprav glavni generator dopinga, je zelo malo slišati. Ko poslušam že tisočkrat slišano floskulo o »ničelni toleranci«, najprej pomislim na hinavščino in sprenevedanje. Kaj ko bi vsem vpletenim v doping – od športnikov do trenerjev in tolerantnih funkcionarjev – zakonsko odvzeli z goljufijo pridobljeni denar? Hm, to pa, žal, ne sodi v moralo z milijardami prepletenega športa.
