Nisem človek, ki bi ob prvem porazu sklonil glavo

Odbojkarski selektor Luka Slabe je vzrok za zgodnje slovo z evropskega prvenstva pripisal psihičnim padcem po 20. točki.

Objavljeno
30. september 2013 13.41
Janez Porenta, šport
Janez Porenta, šport
»Po nekaj prespanih nočeh lahko zatrdim, da na EP ne bi ničesar naredil bistveno drugače,« poudarja selektor odbojkarske reprezentance Luka Slabe, ki je prvo veliko tekmovanje končal po hitrem postopku in se iz Herninga vrnil po treh tekmovalnih dneh. Ni mu vzelo volje, nasprotno: še bolj odločen je, da bo v prihodnjih akcijah Slovenija storila korak naprej.

Kaj vam je ob slovesu od EP dejal prvi mož zveze Metod Ropret?

Med prvenstvom razen pozdravov nisva komunicirala, njegov komentar po izpadu je bil: glavo gor, gremo naprej!

Kako torej naprej? Pogodba z zvezo vam je potekla.

Smo se že dogovorili o nadaljnjem sodelovanju. Že na začetku mandata smo rekli, da gremo na dolgi rok, saj bomo skušali znotraj reprezentance spreminjati stvari, za katere potrebujemo čas, zagotovo več kot akcijo ali dve.

Ko so vas ob nastopu mandata vprašali za mnenje, ali naj reprezentanca letos poleti nastopi v evropski ligi, kaj ste odgovorili?

Prvič, evropske lige si nismo mogli finančno privoščiti, in drugič, ker je bilo v reprezentanci v preteklosti kup poškodb, smo želeli fante po naporni klubski sezoni odpočiti. Ne skrbimo namreč le za njihove reprezentančne kariere, temveč tudi za to, da se kolikor toliko zdravi vrnejo v klube.

Ali po EP še vedno menite, da je bila odločitev pravilna?

Da. Ne vem, kako bi lahko zdržali ta ritem, če fantom ne bi omogočili počitka. Od njih zahtevamo veliko, glave so morale biti spočite. A tudi, če bi vztrajal pri EL, bi zaradi finančnega stanja na zvezi bržčas ostali brez nje.

Vsi trije tekmeci v skupinskem delu so poleti igrali celo v svetovni ligi, pa se jim je vseeno izšlo ...

Res je.

Brez komentarja?

Kaj pa naj komentiram? Oni so vso poletje odigrali več tekem skupaj, vajeni so tega ritma, mi se ga bomo morali za korak naprej še navaditi.

Igralski kader je kakovosten, je tudi zadosti številčen?

Kakovost je nesporna. Na začetku priprav smo imeli v kadru 22 igralcev in tam smo videli, kdo nam v prihodnje lahko priskoči na pomoč. Od tod bomo tudi črpali kader za EL, ki jo bomo težko spravili pod streho z le osmimi, devetimi fanti. Oni bodo še vedno nosili glavnino bremena, zraven pa bo treba potegniti igralce, ki doslej niso bili v prvem planu. Slejkoprej bodo namreč nekateri ključni reprezentanti prestari ali pa bodo zaključevali kariere.

Vi ste po izpadu prevzeli svoj del odgovornosti, pa igralci?

Razgovorov z njimi niti ni bilo, razočaranje je bilo preveliko, že iz tega je bilo jasno, kako veliko priložnost smo zamudili. Nihče ni stresal slabe volje ali kazal s prstom, dali smo si roke in se objeli, bili smo žalostni. Jaz kot selektor moram prevzeti odgovornost za to, da – vsaj rezultatsko – nismo naredili tega, kar se je od nas pričakovalo.

Kaj je glavni razlog, da se je zataknilo?

Zataknilo se je tam, kjer se nam na uradnih tekmah zatika že več let. Po 20. točki v nizu nikakor ne zdržimo. Finci in Nizozemci so bili v končnicah odločni in agresivni, mi ne. V enem od nizov z Nizozemsko niso tekmeci po 21:21 naredili nobene točke več, mi smo jim štiri zapored podarili.

To se je dogajalo tudi že pod taktirko vaših predhodnikov.

Takšna je dediščina. O tem se ne le pogovarjamo, temveč tudi treninge kreiramo tako, da bi bilo stresa, podobnega kot na tekmi, čim več, da bi se v tem čim bolj udobno počutili. Kajti do 20. točke v nizu je odbojka, z mentalnega vidika, povsem drugačna kot po njej. Finci so znali takrat še bolj pritisniti, Nizozemci so bili še bolj kompaktni in zbrani, mi pa smo pokleknili. Zaradi točke, dveh se je vse obrnilo, sicer bi lahko igrali celo v polfinalu.

In kako se spopasti s to težavo?

Največja težava je, da se je fantom to dogajalo že v preteklosti. Veliko prask in brazgotin se je že nabralo in so pustile psihične posledice. A tak je šport, najmočnejši bodo dali glavo gor in se borili naprej, nekoč se nam bo moralo iziti.

Bi bilo smiselno s seboj na Dansko odpeljati igralca, kot sta bila nekoč Matija Pleško in Sebastijan Škorc, ki bi bil zraven le z namenom motiviranja in psihičnega dviga ekipe?

Med 22 igralci s širšega seznama bi bil za to primeren Jernej Potočnik, ki bi lahko v težkih trenutkih stopil na parket ali zgolj s klopi nekoliko bolj strnil vrste. A Jerneja na Danskem ni bilo.

V ekipi ni fanta, ki bi v ključnih trenutkih potegnil voz iz blata.

Imamo kup odličnih igralcev, nimamo pa 'mašine' za osvajanje točk, predvsem v ključnih trenutkih. Zato je pomembno, da smo potrpežljivi, saj lahko nekaj dosežemo le s homogenostjo, ki pa jo je najtežje ustvariti. Mi smo v to morali ugrizniti, sicer na dolgi rok izbrana vrsta ne bi imela možnosti. Ugriznili smo v jabolko, ki je hkrati sladko, saj imamo super igralce, ki si kruh služijo v vrhunskih klubih, in grenko, saj smo morali začeti domala z ničle. Vrednote smo postavili na novo, zdaj jih je treba le še spoštovati in nadgrajevati. Mi ne moremo zmagovati na juriš; potrebujemo homogenost. V tem primeru nas težko premagajo tudi največji.

Se je po izpadu vaš odnos do igralcev kakor koli spremenil?

Zakaj? To so moji fantje, za nič na svetu jih ne dam. Važno je, da pridemo spet skupaj in se borimo naprej. Če se nam ne posreči na prihodnji akciji, se nam bo pa na eni pozneje. Na dolgi rok želimo spremeniti določene stvari, ki se jih čez noč preprosto ne da.

V tem rangu tekmovanj morajo moštvo krasiti predrznost, prepotentnost, tudi žlehtnoba. V naši reprezentanci tega manjka, ni tako?

Drži, a del te predrznosti, ošabnosti smo pokazali proti Srbom. Fantje so vedeli, da tudi poraz ne bo tragedija in da bomo uspeh na EP gradili proti Fincem in Nizozemcem. S srbskim skalpom smo dokazali, da lahko tudi na uradnih tekmah igramo proti velikim ekipam, nismo pa znali streti ekip z naše kakovostne ravni. Mi veliko bolje nastopamo proti Bolgarom, Srbom, Kanadčanom, ki so na svetovni lestvici precej pred nami, težava se pojavi, ko je treba ugnati sebi enakega ali celo malo slabšega.

Med polminutnimi odmori ste bili mehki, spodbujevalni. Še menite, da je bilo tako prav?

Če bi kar koli drugega naredil, bi bil odziv veliko slabši. Toliko sem že 'stestiral' na treningih in pripravljalnih tekmah, da vem, kakšen je odziv, ko koga kazensko pošljem s treninga, in da kot ekipa na tak način ne reagiramo najbolje. V tistem trenutku sem čutil, da potrebujemo predvsem mirnost in čim več dobrih informacij. To je bilo koristneje, kot da bi igralce nadiral in govoril o tem, kar se je že zgodilo.

Odzovite se, prosim, na oceno profesorja Marka Zadražnika, ki pravi, da bi bilo morda koristno, če bi imeli ob sebi ali nad seboj izkušenega strokovnjaka z daljšo kilometrino.

Zelo mlad in neizkušen trener sem, šele drugo leto se s tem ukvarjam profesionalno, zaenkrat je bilo vse, česar sem se dotaknil, uspeh. Vedel sem, da bo slejkoprej sledil padec, žal se je zgodil zdaj in je zelo trd. Morda bi mi kakšna izkušenejša oseba kaj drugače svetovala, a sem imel ob sebi tri ljudi, ki veliko vedo o odbojki – Matjaža Hafnerja, Tomija Šmuca, Gašperja Ribiča. Veliko sem jih poslušal, določene stvari sprejemal tudi sam. Seveda pa z več izkušnjami lažje vodiš ekipo na takšnih tekmovanjih.

Trener Tine Sattler pravi, da bi bilo za vas bolje, če bi najprej prevzeli mesto pomočnika selektorja.

Nihče mi ni ponudil dela pomočnika, temveč le funkcijo selektorja. Marsikdo bi se mi smejal, če je ne bi sprejel. To je enkratna priložnost, ne vem, koliko časa bom še na selektorskem stolčku, in ne vem, kdaj se mi bo ta možnost spet ponudila.

Sebastijan Škorc meni, da na EP ni prostora za eksperimentiranje in učenje.

Eksperimentirali nismo, ves čas smo približno vedeli, kako bomo igrali. Učenje? Najboljša učna ura je najtežja ura. Zame kot trenerja je bilo EP odlična izkušnja, boljše šole si ne bi mogel želeti. Marsikdo je z našim izplenom razočaran, tudi mi smo, a smo iz tega potegnili veliko koristnega.

Še citat Andreja Urnauta: v tujini bi ob takšnem neuspehu selektor sam odstopil.

Andrej bo to lahko storil, ko bo selektor. Da bi jaz po prvi neuspeli akciji sklonil glavo in zbežal stran, pa se ne bo zgodilo. Nisem tak tip človeka.

Zakaj nekaj zadnjih treningov pred prvenstvom ni bilo takih, kot ste si želeli?

Verjetno zaradi nervoze. Fantje so bili že nestrpni, na treningih je bil opazen krč, več je bilo tišine kot ponavadi, tudi med obroki.

Vse življenje ste igrali na položaju sprejemalca. Kaj je pomembneje za sprejemalca, uspešen napad ali sprejem?

Reprezentanca, kot je naša, potrebuje predvsem čim stabilnejši sprejem, žal pa v tej prvini nismo tako uspešni kot tekmeci, zato vse skupaj obračamo malo drugače. Poskušamo preživeti na sprejemu in biti nato v drugih segmentih – servisu, bloku, obrambi – boljši. Tvegamo, a tako igrajo tudi Italijani, toda oni so fizično superiornejši. Kakorkoli: ponavadi zmaga ekipa z boljšim servisom in sprejemom.

Sprašujem, ker kljub slabšemu sprejemu Klemna Čebulja priložnosti niste ponudili najizkušenejšemu Andreju Flajsu.

Tekmeci so natanko vedeli, kdo je naš najšibkejši člen pri sprejemu servisa s tal. Zato so se pogosto lotili Čebulja, verjetno bi se podobno spravili na Flajsa. Težko odgovorim, ali bi se Andrej odzval bolje ali ne, je pa dejstvo, da smo bili tu v rahlem primanjkljaju.