Tiskane izdaje
Ljubljana – Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo ime Iztoka Čopa zasvetilo na seznamu veslaških legend, ki se jim je poklonila tudi mednarodna zveza. Letos je njeno cenjeno priznanje, oskar za življensko veslaško vlogo le romalo v roke izjemnega Blejca, ki so se ga svojčas pri FISA izogibali kot hudič križa, ker je imel zanje preveč revolucionarne ideje.
Saj ne, da bi se v eni najbolj okostenelih športnih organizacij na svetu v zadnjih 20 letih stvari toliko spremenile, da bi doslej najuspešnejši slovenskih športnik lahko dejal, da so njegove zahteve in opozorila padla na plodna tla. A njegov življenjski opus, ki ga je zaključil pri 16 odličjih s svetovnih prvenstev in olimpijskih iger, med katerimi je bilo tudi najžlahtnejše z Luko Špikom v olimpijskem Sydneyju ter štiri zlate kolajne s SP v enojcu (1995) in dvojcu (1999, 2005, 2007), ga uvršča med največja svetovna veslaška imena. Še posebej pa mu je godilo, da so mu pri FISA izrekli priznanje tudi za zagrizenost ob vodi. V Švici, kjer so ga spremljala tudi tri njegove najzvestejše navijačice v karieri, soproga Petra ter hčerki Ruby in Amber, so se mu poklonili tudi nekateri nekdanji tekmeci.
»Veliko mi pomeni, da so opazili moja prizadevanja. V prvi vrsti dosežke prek 20 let dolge kariere, a očitno je vtis pustilo tudi veliko drugih stvari. Moj pristop je bil namreč včasih precej revolucionaren ali pa morda naiven. Prinesel sem svežino, vzdušje je postalo bolj sproščeno, saj so bili zlasti tekmeci iz vzhodnega bloka tedaj zelo nedostopni. Poleg tega sem se zelo trudil, da se veslanje ne bi odvijalo le po odmaknjenih rekah in jezerih,« pravi Čop, ki je svojčas poskušal panogo premakniti v urbana središča tudi s veslaškim izzivom v središču slovenske prestolnice, kamor je vsako leto privabil najbolj odmevna svetovna imena in na Ljubljanici vselej poskrbel tudi za mamljiv nagradni sklad. Prah je dvigal tudi z idejo, da se na vodi v skupnem dvojcu preizkusi z Olafom Tuftejem, prijateljem in norveškim veslaškim zvezdnikom.
»Tedaj so imeli pri naši zvezi precej proti, a je gordijski vozel presekal eden največjih veslaških trenerjev Thor Nilsen, ki zdaj pri FISA skrbi za razvojni program. Od njega sem se v življenju veliko naučil. Nedavno mi je na Bledu dejal, da je pri 82 letih edini, ki pri mednarodni organizaciji še ima ideje, kako s panogo v prihodnost. Njegove besede mi ne gredo iz glave. Tudi sam sem pri FISA vedno dal vedeti, da bom z nasveti rade volje priskočil na pomoč, a kandidiral ne bom za nobeno funkcijo. Sem pa skeptičen. Ko sem pred leti prek panožne komisije športnikov zbiral mnenja o novi obliki tekmovanja, je FISA ni upoštevala, komisija pa se nato tudi ni odzvala. Zdi se mi, da nekateri mesto v njej jemljejo le kot odskočno desko za izvršni odbor,« Čop z neodobravanjem še vedno spremlja prepočasno odzivanje FISA na sodobne športne tokove, v katerih je komercialno manj izpostavljenim panogam vse težje preživeti.
»V dveh desetletjih in pol se nekatere stvari namreč sploh niso spremenile, predvsem pri marketingu še vedno ne razumem, zakaj so tako zadrti. FISA je dobra le pri prepovedih odprtosti in iznajdljivosti. Kolikor vem, se je v zadnjih petih ali desetih letih kar nekaj velikih podjetij zanimalo za vstop v veslanje, a jih pri mednarodni zvezi niso sprejeli. O razlogih bi težko razpredali, zagotovo pa pokrovitelji imajo svoje zahteve in želje. Vem, katera imena so bila v igri, z njimi bi se veslanju odprla pot do uglednih terminov na televiziji, saj gre za velike oglaševalce,« z začudenjem spremlja stopicanje krovne zveze na mestu, saj se odgovorni ne morejo uskladiti niti glede izenačevanja olimpijskih kvot po spolih, s čimer svojo usodo predajajo v roke MOK.
V njegovih časih, z Denisom Žvegljem sta prelomno srebro na SP 1991 osvojila ravno v tednih osamosvajanja Slovenije, so bile vendarle druge vrednote, veslanje pa ga je oblikovalo kot športnika in človeka. Tudi zato ne želi izpostavljati posebnih dogodkov ali primerjati odličij, ki jih je osvojil sam ali s partnerji v večjih čolnih. »Ko si sira Steva Redgrava vprašali, katera od 18 kolajn mu največ pomeni, je dejal, da je to podobno, kot da bi moral izbirati med tem, kateri otrok mu je ljubši. Sam jih cenim po tem, kako sem prišel do njih in kaj sem moral za to narediti. Včasih je kakšna bronasta kolajna več vredna od srebrne. Le zlate so res zlate! Če bi imel v prvi desetletki kariere enake izkušnje in znanje kot v drugi, bi bila marsikatera zagotovo tudi lepšega leska, pa tudi kakšno več bi imel v zbirki. A po drugi strani bi z današnjo glavo veslo pri 20 letih zagotovo postavil v kot in v življenju ubral drugo pot,« priznava 43-letnik, ki si tedaj zagotovo tudi ni mislil, da bo v najboljšem obdobju življenja kot podpredsednik OKS sooblikovalec slovenske športne politike.
