Nohti so urejeni, vezalke so roza ... štart!

Na vroč in soparen dan na štadionu v Šiški je mlada tekačica Maruša Mišmaš žalostna, ker ne more teči kot njeni klubski kolegi, ki jih srečuje. Drug za drugim jo sprašujejo, kako je z njenim gležnjem. Pravi, da bolje, vendar še ne more normalno trenirati. Poškodba jo je nedavno stala krstnega nastopa na mitingu diamantne lige, a se tolaži, da je tudi z zvitim glež­njem že odtekla normo za OI.

»Joj, ves čas moram ponavljati, kako je z mojim gležnjem,« je v smehu zavzdihnila in še enkrat zdrdrala zgodbo o tem, kako je na tekmi v Bratislavi na 3000 m z zaprekami na zadnji oviri narobe stopila in si zvila gleženj. Precej hudo je bilo, dva ted­na je bila na berglah, še vedno pa ne more teči in to jo žalosti. A saj bo do OI vse že pozabljeno, jo bodrim. Že res, a eden večjih ciljev – EP do 23 let – je na sporedu že julija. »Na tesno bo šlo, a vem, da mi bo uspelo. Zdaj že malo tečem, nekaj korakov in skipinga že naredim, sicer pa veliko treniram v bazenu, na kolesu, delam vaje za moč. Vem, da se bom vrnila močnejša,« je pogumno zatrdila 20-letna Grosupeljčanka. »Na začetku je bilo zelo težko, prva dva dni sem bila res slabe volje, ker sem zamudila tekmo diamantne lige v Dohi. A saj to ni najhujša stvar v živ­ljenju, za veliko stvari sem lahko hvaležna in srečna.«

Če bila zdrava, bi se ta dan že začela ogrevati in nato nadaljevala vadbo pod vodstvom trenerja Svetlana Vujasina. »V ponedeljek, sredo, petek in soboto sem na štadionu, v torek in nedeljo doma opravim malo daljše teke. V četrtek je na sporedu le lahkoten iztek. Vedno tečem dvakrat na dan. En trening je glavni, drugi tek bolj lahkoten. Vaje so po dnevih bolj ali manj enake, v ponedeljek imam stopnjevanja in tehniko teka, v sredo distance, v soboto hitrost. Pozimi delamo daljše in počasnejše, poleti bolj kratke in hitre treninge,« je naštela podrobnosti svojega tekaškega vsakdana. Raje teče na štadionu ali v naravi? »Kakor kdaj, oboje mi je všeč. Na štadionu bi mi verjetno ob daljšem teku postalo dolgčas. Doma vedno tečem po makadamski poti čez polja. Natanko vem, koliko kilometrov naredim. Vedno je zanimivo tudi, kadar smo v kakšni tuji državi, ob teku si rada ogledam okolico.«

»Steeple« je bil prava izbira

Mišmaševa je s časom 9:35,10 (zunaj) slovenska rekorderka na 3000 m z zaprekami, a »steeplechase« še ni tako dolgo njena paradna disciplina. Ko je bila mlajša, se je preizkusila v vseh atletskih disciplinah, všeč ji je bil skok v višino. »A nisem bila dobra. Premajhna sem, zato ne bi imela nobenih možnosti.« Bolje ji je šlo v teku, imela je dobro tehniko na ovirah, zato je bil »steeple« prava izbira. Z Vujasinom, ki je nekoč treniral tudi njenega zdaj žal že pokojnega očeta, dela zadnja tri leta, prej je atletsko šolo obiskovala v domačem Grosupljem. »Njegov način dela mi je všeč. Ko sem prišla, sem trenirala s skupino fantov, ki so me potegnili naprej in mi zelo pomagali, da sem napredovala. Mislim, da je dobro, da sem v preteklosti trenirala drugje, pridobila neko osnovo in tudi ob pravem času prišla k 'Vujatu'.«

Njen napredek v zadnjih letih je izjemen, strmo se dviga, čeprav je še rosno mlada. Nase je že opozarjala na mladinskih prvenstvih, v močnejši konkurenci pa letos presenetila z zmago na balkanskem prvenstvu, kjer je za kar 15 sekund izboljšala svoj osebni rekord, nenadejano pa se veselila tudi finala na dvoranskem evropskem prvenstvu v Pragi, ko se je dvakrat spustila pod mejo devetih minut in se prebila v finale. Že lani je sicer postala najboljša mlada športnica po izboru Društva športnih novinarjev Slovenije. Umirjena in rahlo sramežljiva sogovornica ima v glasu veliko odločnosti, ko govori o športnih ciljih. Glavna tekma bo zanjo letos EP do 23 let. Tam želi zmagati. Upa le, da se gleženj pravočasno pozdravi, pri čemer ji pomaga tudi fizioterapevtka Nežka Poljanšek. »Rada tekmujem, za tekme treniram vsak dan. Želim pokazati, koliko zmorem. Saj imam kdaj tudi tremo, a poskusim ta adrenalin preusmeriti v noge, da me še bolj požene.«

Ko je razmišljala o svojih športnih sanjah, je realno priznala, da je zlata olimpijska kolajna v njeni disciplini najbrž utopija. »Lahko pa sem najboljša v Evropi, to je realen cilj. Uživam v tem, kar delam, vedno hočem biti najboljša. Bomo videli, kam me bo to pripeljalo. Za zdaj mi dobro kaže,« je optimistična srednjeprogašica, ki v svoji disciplini zlasti občuduje Američanko Emmo Coburn. Navdušila jo je lani, ko je na enem od mitingov diamantne lige zmagala kot edina belka med temnopoltimi tekačicami. »Začela sem jo spremljati in si zadala cilj, da morda nekoč postanem kot ona. Tudi na zunaj sva si malo podobni, obe imava svetlo polt in svetle lase.«

Manikura pred tekmo

Ko smo že pri videzu: na atletske štadione gre rada urejena. »Pred tekmo si vedno posebej uredim nohte. To je že postalo ritual. Sem na štartu, pogledam nohte, vidim, da so lepi, in si rečem, da bom dobro tekla. Vedno grem na tekmo tudi z umitimi lasmi in imam roza vezalke na šprintericah,« je razkrila svoje zanimive vraževerne navade. Teku je morala deloma prilagoditi tudi prehranjevalne navade. Kot vegetarijanka je sprejela kompromis in na jedilnik dodala ribe. Sicer pa rada je zdravo, se ogiba sladkarijam, čeprav se čokoladi včasih zelo težko upre.

Ne le kot predana in zagrizena športnica, Mišmaševa je vzor tudi v šoli. Bila je zlata maturantka na gimnaziji Vič, zdaj je v drugem letniku študija laboratorijske biomedicine. Torej ko ne teče, se uči. Ko jo vprašam, kdaj počiva, nima odgovora. Za hobije nima časa. Nekdaj je rada brala in risala, zdaj najraje proste trenutke preživlja s fantom Alešem in prijateljicami. »Težko je usklajevati šolo in šport. Saj gre, a moram biti pridna. Dogovorila sem se, da bom ta letnik delala v dveh delih, sicer bi bilo že vsega preveč. Tako se bom lahko tudi bolj posvetila teku,« je prikimala, da je trenutno na seznamu njenih prioritet šport vendarle na vrhu. »Zdaj si rečem, da je pomembnejša naslednja tekma kot izpit. Ne obremenjujem se preveč, morda mi gre tudi zaradi tega dobro. Tako ali tako pa se učim, ker me te stvari zanimajo.«