Novi klub luč na koncu predora

Rio de Janeiro – Po oblačnem ponedeljku in deževnem torku je v sredo na Rio de Janeiro in slovenski tabor spet posijalo sonce. Najbolj kajpak na 21-letno Celjanko Vloro Bedžeti, ki je postala četrta slovenska judoistka s kolajno na SP po Raši Sraka Vuković (3. v Kairu '05 in Tokiu '10), Urški Žolnir (3. v Kairu '05 in Parizu '11) in Luciji Polavder (2. v Riu de Janeiru '07).

Kdaj vam je bilo najtežje na poti do bronaste kolajne?

Najtežji je vselej prvi dvoboj. Že takrat se pokaže, ali si tisti dan pravi ali ne. Seveda so bili izjemno pomembni tudi naslednji trije obračuni. Če jih ne bi dobila, bi namreč ostala brez vseh možnosti za odličje.

Kako veliko je bilo vaše razočaranje po porazu z Američanko Marti Malloy v polfinalu?

Niti ni bilo tako veliko. Morda tudi zato, ker sem imela le 15 minut časa, da sem se pripravila na dvoboj za 3. mesto in sem se že povsem osredotočila nanj.

Ker se je v polfinalu istočasno z vami na sosednjem tatamiju borila tudi domača zvezdnica Rafaela Silva, je bilo v dvorani izjemno hrupno. Kako ste sploh slišali svojo trenerko Olgo Štirba?

Skoraj nič. Morala sem se zelo potruditi in dobro opazovati njene ustnice, da sem izvedela, kaj hoče.

Za bronasto odličje ste morali ugnati Anzu Jamamoto. Proti mladi Japonki ste se borili izjemno taktično, saj ste dvoboj po tem, ko je Azijka prejela še tretjo kazen, izkušeno pripeljali do konca.

Upoštevala sem nasvete, ki mi jih je dala Olga. Rekla mi je, naj pazim, da me Anzu ne bo vrgla, sama pa naj potrpežljivo čakam na svojo priložnost. Ko se je začela borba približevati h koncu, sem od nje slišala, naj dam od sebe vse, češ da nimam česa izgubiti, lahko pa ogromno dobim.

Ali ste že zjutraj vedeli, da bi utegnil biti to vaš dan?

Pravzaprav me je že vse od prihoda v Rio de Janeiro spremljal dober občutek. Vedela sem, da je to moja velika priložnost, da se dokažem. Presrečna sem, ker mi je uspelo. To je zdaj »moje« mesto.

Izkazalo se je, da je bila odločitev o selitvi nižjo kategorijo (do 57 kg) pravilna, kajne?

Čeprav sem predtem tudi v polsrednji kategoriji (do 63 kg) osvajala kolajne, se pri svojih tedanjih 61 kilogramih vendarle nisem tako dobro počutila, kot se s tremi manj.

Po bronastem odličju na EP leta 2010 na Dunaju ste nekako izginili z blazin. Zakaj?

Imela sem težave s kolenom, zaradi katerega sem morala v tistem letu na operacijo. Po njej sem kar dolgo okrevala, poleg tega sem nato zamenjala tudi klub in trenerja ter potrebovala nekaj časa, da sem se navadila na novo okolje.

Zakaj ste po koncu sezone 2011 iz celjskega kluba Z'dežele Sankaku prestopili k ljubljanski Olimpiji?

S prejšnjim trenerjem (Marjanom Fabjanom – op. p.) nisem več našla skupnega jezika, zaradi česar so postali treningi nemogoči. Luč na koncu predora sem videla v zamenjavi kluba, na srečo me je Olga potegnila k sebi. Medtem ko so mnogi dvomili, da bi mi lahko uspelo, je ona ves čas verjela vame.

Kako so vas sprejeli v novem klubu?

Odlično, počutim se, kot da bi se že od vsega začetka borila za Olimpijo. Zelo dobro se razumem tako z vodstvom kot tudi s soborci Anjo Štangar, Davidom Kukovcem, Jako Slugo, Jesenkom Četićem in drugimi.

Kateri so vaši naslednji cilji?

Moj veliki je nastop na OI leta 2016 v Riu de Janeiru. Naredila bom vse, da se uvrstim nanje.

Kaj najraje počnete v prostem času?

Ker ne morem biti pri miru, se ukvarjam z različnimi športi, kot so plavanje, kolesarjenje, tek, plezanje. Sicer pa v Ljubljani študiram turizem, a sem ga dala zaradi juda v zadnjem obdobju malo na stranski tir.