Tiskane izdaje
Dva meseca pred vrhuncem štiriletnega obdobja slovenskega olimpijskega športa me prijatelji in znanci čedalje bolj sprašujejo, koliko kolajn bodo slovenski športniki osvojili v Londonu. Čeprav verjamem, da so le trije »polni zadetki« za zmagovalni oder, optimistično odgovarjam, da imamo sedem zelo močnih kandidatov, tako da utegne biti London po številu odličij celo rekorden.
Hkrati se ne morem otresti slabega občutka, da bi lahko bil London 2012 po svoje labodji spev slovenskega vrhunskega športa. Kar se dogaja zadnje čase v zakulisju športnopolitičnih previranj, ne kaže nič dobrega. Uradniki vseh vrst na veliko in široko razglabljajo o prihodnosti, konkurenčnosti, znanju in modrosti najboljših kadrov, pri tem pa pozabljajo, da bi morali biti predvsem servis športu. Vsakič ko jih slišim, dobim občutek, da samovšečno in včasih zelo arogantno mislijo zgolj nase. Ko kakšen od veljakov spregovori o najbolj žgoči problematiki, ki je praviloma vezana na sistem, mi diši po mlatenju prazne slame. Nikakor se ne morem otresti občutka, da so sami sebi namen, da jim gre zgolj za lastni zaslužek in uveljavitev skozi šport. Na to me navsezadnje opozarja čedalje več najboljših športnikov in še zlasti trenerjev, ki upravičeno tarnajo nad razmerami, v katerih delajo. Bolj kot nerazumevanje njihovega dela jih moti eden najbolj perečih problemov slovenske družbe, da amaterji odločajo o visoko profesionalnih zadevah.
Vem, da je težko na hitro ustaviti do skrajnih meja razbohoteni sistem, ki za svoj obstoj požre dobro polovico državnega denarja. V slovenskem športu imamo zanimiv »vrtiljak«, ki bi ga lahko poimenovali deja vu oziroma športni perpetuum mobile tretje vrste. Ob vsaki politični spremembi nastopijo namreč »novi« krojači s starimi in že videnimi zbledelimi oblačili. Z novo energijo sedejo za okroglo mizo, si podajo roke in na »hop« glavnega se presedejo na nov stolček. Nato se spet lotijo rušenja sistema, ki so ga v drugačnih okoliščinah bolj ali manj sami postavili. Izkušnje kažejo, da se ne zgodi nič, ker vsaka vodilna garnitura sproti nastavi toliko varovalk, da jih je težko preseči. Prepričan sem, da novi zakon o športu, pa naj bo še tako dodelan, ne bo prinesel nič revolucionarno novega.
Zakaj? Iz zelo preprostega razloga, ker ga bodo sestavili ljudje, ki v slovenskem športu vedrijo že desetletja in so svoje že zdavnaj povedali. Ta čas »dvojnemu funkcionarju« Dragu Balantu, ki me spominja na nekdanje socialistične trojne oziroma večkratne funkcionarje, predlagam, naj se namesto z »uvajanjem trdnejših temeljev« spopade z racionalizacijo športne administracije, ki bi morala živeti usodo športa, posebej pa s smotrnostjo in upravičenostjo trošenja javnega denarja. Politično se mi zdi smešno, da na državni ravni umikajo odrekajo četici ali dvema trenerjev, medtem ko se bataljon športnih uradnikov oziroma karieristov veča. Ker se nenehno oziramo po tujih zgledih, bi veljalo pogledati na Finsko, kjer na krizo odgovarjajo tako, da več vlagajo v razvoj in znanje ter šport kot enega izmed temeljev družbe. Ko so Finci ugotovili, da večina nadarjenih športnikov in športnic kariere končuje pri 22 letih, so na ministrstvu zaposlili najbolj izkušene in uveljavljene trenerje, ki poskušajo ugotoviti, kaj narediti, da bo sistem bolj učinkovit. Pri nas pa so najboljši trenerji na državni ravni bolj ali manj na obrobju. Prepričan sem, da imajo dovolj znanja in modrosti za tisto, kar bo slovenski vrhunski šport potreboval, če hoče preživeti v svetu visoke tehnologije, znanja in inovacij.
