Tiskane izdaje
»Po veslaški upokojitvi leta 2004 sem hitro padel v novinarske vode, pri BBC so mi ponudili delo in nisem dolgo razmišljal. To je bila priložnost, da ostanem v stiku s športom, poleg tega sem se vedno videl na drugi strani kamere, tudi ko sem še veslal,« nam je povedal 43-letni Britanec, ki s soprogo Dee in tremi otroki zdaj živi v Londonu. Eden njegovih bližnjih sosedov je njegov nekdanji veslaški partner Steve Redgrave, s katerim sta skoraj desetletje prevladovala v dvojcu brez krmarja, proti koncu kariere pa zakladnico zlatih kolajn obogatila še z nastopi v četvercu. Stikov nista nikoli izgubila, čeprav Pinsent pravi, da so druženja zdaj redkejša, ker so njuni potomci v različnih življenjskih obdobjih. Njegovi še v otroškem, Redgravova hčer Natalie pa že vesla za Oxford. »Ampak teža očetovega priimka je prevelika,« prizna Pinsent, med letoma 1992 in 2004 zlat na vsakih OI.
Zanimivo, da ga nikoli ni prijelo zaviti v trenerske vode, pravi, da bi bil obupen vodja. »Za to potrebuješ dobro oko, da znaš videti, kako se obnaša čoln, da lahko pomagaš. Jaz te sposobnosti nimam, za delo v neki športni administraciji pa imam še čas, saj bom oktobra dopolnil šele 44 let. Premlad sem za to. Sem pa moral kot novinar razviti druge veščine, drugačen način razmišljanja,« priznava, da mu ni bilo vedno lahko, sploh sredi prejšnjega desetletja, ko so njegovi nekdanji sotekmovalci še veslali, sam pa je moral imeti kritični pogled. Zdaj mu je lažje, ker ga novi rodovi športnikov ne poznajo, sam pa tudi ne čuti potrebe, da bi si z imenom utiral pot do odmevnejših zgodb in pogovorov. »Mnogi niso bili niti še rojeni, ko sem veslal,« pove v smehu in doda: »Zato sem se te dni kar čudil Michalu Martikanu, da še vztraja, potem ko je veslal že na OI 1992. V tem poslu imam prednost, ker razumem, kaj športniki preživljajo, a ne vem, zakaj bi denimo Michaelu Phelpsu ali Usainu Boltu razlagal, da sem bil štirikrat olimpijski prvak.«
Modrice na Kitajskem
Pri BBC sicer dela kot samostojni novinar na določenih športnih projektih, ob tem pa je tudi ambasador za linijo moških oblačil Gant, ukvarja se s poučevanjem vodilnih kadrov v podjetjih, napovedovanjem na raznih dogodkih, predvsem pa poskuša čim več časa preživeti s tremi otroci. Kdo ve, morda jih bo slej ko prej popeljal tudi na Bled, ki ga je, kot pravi, ohranil v enem najlepših spominov. »Nazadnje sem bil tam leta 2011 na SP, zame je to eno najboljših prizorišč, posebne vrednosti tudi zato, ker sem tam leta 1989 debitiral na SP,« se spominja Pinsent, ki ni najbolj navdušen, kako počasi, če sploh, se razvijata tako veslanje kot slalom na divjih vodah. »Dokler bosta v olimpijskem sporedu, se sicer za njuno prihodnost ni bati. Res pa je, da je bil koncept selitve svetovnega pokala na druge celine pri veslanju zgrešen, saj je to za mnoge reprezentance predrago in tako prva tekma sploh nima prave konkurence. Po drugi strani pri nas na Otoku te zmage nimajo velike vrednosti, jaz jih nisem nikoli vključeval v svoj življenjepis,« pravi.
»Status veslanja v Veliki Britaniji je seveda precej boljši kot marsikje drugje, takšne ekipe nismo imeli niti pred 10, 15 leti, televizijska pokritost tega športa je dobra, a globalno ne raste dovolj hitro. Vem, da tudi v slalomu načrtujejo podobno selitev svetovnih pokalov na druge celine, kar bi lahko s seboj povleklo enake težave. Takšne poteze v resnici narekuje olimpijsko gibanje, saj ga ne zanima več Evropa ali Severna Amerika, marveč širitev v Afriko, Azijo, Južno Ameriko,« to Pinsentu ni najbolj všeč, prav tako ne ideja, da bi zaradi izenačevanja spolov pri slalomu v prihodnje na OI ugasnili tekmo dvojcev in namesto njih vključili kanuistke.
