Ob odhodu v pokoj Iztok Čop določil naslednika

Ljubljana – V vrhunskem športu je težko vztrajati, še težje končati. Iztok Čop je imel sinoči zanesljivo najtežje roke v karieri, a potem ko so ga med zadnjim zavesljajem na Ljubljanici pospremili vsi soustvarjalci in spremljevalci njegovih veličastnih uspehov, je dokončno prestopil mejo športne upokojitve. Z izjemno popotnico: 16 odličji s SP in OI.

Čopovo slovo je bil nabito s čustvi, njegov zadnji zavesljaj so prišli pozdravit številni slovenski nekdanji asi, od Mateje Svet, Rudija Hitija, Primoža Peterke do Uroša Šerbca in nekdanjega veslaškega kolega Davorja Mizerita. Na nabrežju Ljubljanice so mu zaploskali Rajmond Debevec ter oba vodilna moža Kajakaške zveze Slovenije Bojan Žmavc in Andrej Jelenc, ki sta mu v dar prinesla miniaturno kajakaško veslo v spomin na številne skupne trenutke.

Tu so bili tudi domala vsi svetovni asi, ki so obeležili najpomembnejše mejnike njegove kariere in se sinoči z njim še zadnjič pomerili v neobičajni izvedbi tekme dvojnih dvojcev, v čolnu, ki mu je prinesel največ olimpijskih trenutkov zmagoslavja. In v katerem je prav na Ljubljanici podoživel zadnji olimpijski nastop, ko sta z Luko Špikom avgusta v Londonu po letu strmega vzpona posegla po olimpijskem bronu.

Bilo bi skregano s Čopovo logiko, njegovim dojemanjem športa in dela, če bi njegovo slovo izzvenelo zgolj kot zabava. In ni. Njegovi tekmeci, Olaf Tufte, Vaclav Chalupa, Juri Jaanson, Rossano Galtarossa, Marcel Hacker, Peter Holzenbein in Špik, sami nosilci številnih odličij z OI in SP, so dali vse od sebe v krožnem sistemu dvobojevanja, v katerem jih je Čop razdelil v dve skupini dvojnih dvojcev in jim naložil, da po izmenjevanju v čolnih nastopijo z vsakim od članov v svoji skupini. Pa še je bilo tako izenačeno, da je moral finalista določiti nastop na ergometru, h kateremu so svoje prispevali tudi Peterka, Svetova, Hiti, Ivo Čarman in drugi ... Določil je, da bosta Čop in Špik prav za konec spet združila moči, na koncu pa tudi dosegla novo zmago, zadnjo na 13-letni skupni poti.

»Zahvaljujem se vsem, ki ste mi vsa ta leta stali ob strani, navijali zame, za naju z Luko in se veselili vseh uspehov. Če se ozrem nazaj, se mi zdi, da je vse minilo v trenutku, četudi je trajalo skoraj 30 let. Zahvaljujem se tudi za vso podporo. Preprosto ne vem, kaj naj ob takšnem trenutku še rečem ...,« je Čop stežka prerezal popkovino, četudi se je na zadnje dejanje pripravljal vse od olimpijskega brona v Londonu.

»Ne bom si premislil! Vesel sem, da se je tudi zadnja tekma iztekla tako, da sem v čoln še enkrat sedel z Luko. Naključje je hotelo, da sva se našla še v finalu in tako skupaj končala mojo pot. Hvala tudi vsem stanovskim kolegom, ki so naredili mojo kariero še bolj popolno, tudi njihova zasluga je, da je ta torba polna, ne le kolajn, pač pa tudi izkušenj za prihodnost,« se je Čopu ob slovesu zatresel glas, preden je še enkrat potrdil svojo veličino in na končni postaji poskrbel za »primopredajo poslov«. Nasledniku Luki Špiku, partnerju, s katerim sta skupaj zaveslala skozi štiri olimpijske igre in se trikrat povzpela na zmagovalni oder, je predal eno najbolj dragocenih zapuščin iz svoje zbirke, veslo, s katerim je na Blejskem jezeru začel graditi svojo veličastno kariero ...

»Ti se mojega začetka ne spomniš,« je nasledniku popihal na mlajšo dušo: »A s tem te simbolično določam za prvo veslo slovenskega veslanja. Pred tabo je odgovorna naloga in želim si, da boš nekoč tudi ti lahko veslo predal naprej tvojim naslednikom. Le želim si, da bi bili tudi oni tako popolni, kot si bil ti,« je Čop presenetil 33-letnega Špika, ki mu z iskrivim odgovorom ni ostal dolžan. »Hvala Iztok za tako odgovorno nalogo in za vsa leta, ki sva jih preživela skupaj, pa tudi za vse učne ure. Vem, da kdaj nisem bil ravno vzoren učenec, toda razred sva vedno izdelala,« je dejal Špik, ki čevljev ne bo menjal. Ostal bo v svojih in poskušal v naslednjih nekaj letih spisati svojo zgodbo ...