Tiskane izdaje
Jan Polanc, prvo ime slovenske kolesarske pomladi, noče prehitevati razvoja. Zaveda se, da je pri 23 letih najbolj pomembno ostati v senci velikih in se učiti. Prepričan je, da aroganca zmagovalca slabo vpliva na glavo. Veliko kolesarjev zaradi neučakanosti zapade v depresijo.
Kot tretji med slovenskimi kolesarji, za Borutom Božičem na Vuelti 2010 in Luko Mezgecem na Giru 2014, ste se vpisali med zmagovalce na treh največjih dirkah. Kaj vam je dala zmaga v peti etapi letošnjega Gira?
Zmago jemljem kot odskočno desko in motivacijo za naprej. Prepričan sem, da sem na pravi poti. Največ je vredno spoznanje, da sem sposoben zmagati tudi na največjih dirkah. Upam, da to ni bil le preblisk in da bom s tem občutkom dozorel v tekmovalca za deseterico na Touru, kar je sicer moj največji cilj. Verjamem, da bom po dveh nastopih na Giru že prihodnjo sezono nared za veliko francosko pentljo.
Na tritedensko dirko ste prišli nenadejano. Vrhunec letošnje sezone naj bi bil nastop na Vuelti. Kako ste se sploh pripravili v nekaj dneh, saj gre za celoletni projekt?
V profesionalizmu ne moreš izbirati, če imaš status delavca. Za glavo zagotovo to ni bila modra poteza. Še zlasti pri mojih letih. Psihično je namreč zelo naporno, ker se nisem pripravil in osredotočil tako, kot bi se moral. O telesni pripravljenosti zavoljo tega nima smisla razpredati, čeprav sem bil solidno pripravljen. Nisem pa imel prave kilometrine v nogah. Če bi izvedel za nastop prej kot teden dni pred dirko, bi zagotovo vadil drugače. Tudi izbor dirk pred Girom bi bil drugačen. Povrhu sem bil še dobršen del pomladne sezone poškodovan. Na koncu se je izkazalo, da je bilo vse skupaj odlično. Zmaga v kolesarstvu pač največ šteje, za novinca, kakršen sem jaz, pa ima na Giru še posebno veljavo.
Vse pa vendarle ni šlo tako, kot ste želeli.
Če nisi 100-odstotno pripravljen za tritedenski maraton, pride ne samo do rezultatske, ampak tudi psihološko-telesne krize. Ko telo oslabi, pade tudi odpornost. Zato sem v drugem tednu zbolel. Tudi to je izkušnja.
Boste nastopili tudi na Vuelti, dirki, na katero ste se osredotočali?
Ne. Za moja leta je ena tritedenska dirka v sezoni več kot dovolj. Nočem se »skuriti«, kot radi rečemo kolesarji.
Med profesionalce WorldToura ste šli pri 21 letih. Vam je morda žal, da ste pustili konkurenco mlajših članov, v kateri bi lahko v večjem obsegu dosegali boljše rezultate?
Ko enkrat miselno presežeš svojo konkurenco, je treba narediti korak naprej. Prepričan sem, da sem izbral pravo potezo. Od rane kolesarske mladosti sem imel v glavi, da bom profesionalec. Ko ti je cilj pred durmi, ne smeš oklevati. Zame ni bilo prav nobenih ovir. Še zlasti miselnih. Počutil sem se sposobnega za WorldTour, tako telesno kot psihično. Jasno, z določenimi mladostnimi omejitvami. Če bi šel na slepo v močnejšo konkurenco zgolj zaradi statusa in zaslužka, bi zagotovo tvegal, da se miselno sesujem in razpadem oziroma da se mi kolesarstvo morda za vso življenje priskuti.
Kolesarstvo je vaše življenje. Videti ste zaljubljeni vanj v tolikšni meri, da je takšna kriza skoraj neverjetna.
Niti enkrat nisem pomislil, da sem kar koli naredil narobe. V tako napornem športu pridejo težki dnevi, ki pa jih ni težko premagati, če to rad počneš. Kolesarstvo je lepa služba, ki se ji vsak dan v celoti predajam. Prav predanost je v športu najbolj pomembna.
Stari mački imajo dovolj izkušenj, da težke dneve brez večjih stresov prebrodijo, ker vedo, da po slabem vedno pride dober dan, da se za športnimi oblaki in temo vedno skriva sonce in pridejo žarki upanja. Kako je z vami?
Tudi jaz to vem, vendar pa so pri meni včasih čustva bolj poudarjena. Ko je dan tako slab, da bi šel najraje domov, ga poskušam s čim manj bolečine prebroditi. Ko se naslednji dan utrujen zbudim, si rečem, saj bo šlo naprej ... Zato se tudi učim trpljenja, kako prenesti telesni in psihični napor.
Spoznali ste dirkanje z najboljšimi na svetu, kar je neprecenljiva izkušnja. Kako ste doživljali velemojstre kova Nibali, Contador, Rodriguez?
Prepričan sem, da bom zavoljo hitrega prehoda iz profesionalne v visoko profesionalno konkurenco lahko začel prej vrhunsko tekmovati, kot bi, če bi podaljšal kariero med mlajšimi člani. Razlika v pristopu, predvsem pa v moči vrtenja pedal, je med mlajšimi člani in profesionalci izjemno velika. Najprej spoznaš, da so vsi profesionalci tako dobri, da gre hitro tudi, ko misliš, da je ritem počasen. Za zmago se lahko v vsaki etapi bori 60 kolesarjev, za razliko od konkurence na drugoligaških dirkah, kjer se je število skrči ponavadi na deset.
Oče Marko nenehno poudarja vašo zbranost, preudarnost, predvsem pa potrpežljivost. Prepričan je, da vas zmaga ne bo prevzela, da bi naredili kakšno neumnost. Kako močno vam zaupa?
Oče me najbolj pozna in ve, katere so moje vrline in kje so meje. Tudi jaz mu najbolj zaupam in ga poslušam. Sledim njegovemu načrtu treningov in priprav na dirke.
V čem so razlikuje njegov način dela od tistega, ki vam ga ponujajo v Lampreju?
Sledi mi na vseh ravneh in skrbi, da ne pretiravam. Pravzaprav mi pomaga, da grem svojo pot. Ta uravnoteženost je pri mojih letih razvijajočega se kolesarja izjemno pomembna. Njegovi nasveti so zlata vredni. Navsezadnje je bil zelo izkušen kolesar. V klubu je pač tako, da dobiš le navodila, kaj moraš na določeni dirki narediti. Vse drugo je prepuščeno posamezniku. Zato je zelo pomembno okolje, v katerem si zrasel in živiš.
Oče pravi, da ste od lani veliko napredovali. Kako vi čutite ta napredek?
Najbolj sem napredoval v vzdržljivosti, boljši pa sem tudi na vzponih. Ko prideš do meje zmogljivosti, jo težko prestopiš, če ne greš v močnejšo konkurenco. Jaz sem to ob pravem času storil in lahko rečem, da vsako leto pridobivam na moči. Telo se pač navadi na določeno stopnjo naporov, nato ga spraviš na višjo raven.
Sta vas dve izkušnji z Gira prepričali, da ste kolesar za velike etapne dirke?
Ne razmišljam, kakšen je moj kolesarski prerez. O tem, da sem dober za etapne dirke, nikoli nisem dvomil, čeprav si želim dobro nastopiti tudi na meni primernih klasikah. Sicer pa nimam iluzij. Lani sem spoznal, da mi tritedenske dirke ne povzročajo težav in kriz, ker imam dobro regeneracijo. Letos sem v drugačni vlogi spoznal tudi način dirkanja. Če želim biti dober na Touru, moram brezkompromisno slediti trenerjem.
Telo se vselej privadi razmeram. Kako nadzorujete napore, z merjenjem vatov, srčnim utripom?
Ko sem v pobegu, ne gledam na vatmeter. Kolesarim po svojih občutkih. Tako je bilo lani, ko sem bil četrti in tudi letos, ko sem zmagal. Imam občutek, kdaj lahko navijem ritem do konca in kdaj ne.
Kakšen je vaš občutek za akcijo, pravočasnost?
Ko bi rad nekaj dosegel in ne premisliš vseh okoliščin, si vselej zaletav. Ko pa imaš nekaj izkušenj za seboj, predvsem pa dobrih rezultatov, takrat ne greš v akcijo za vsako ceno ali, kot rečemo, z aroganco mladeniča z glavo skozi zid. Premisliš in ne tvegaš vsega za nič.
Torej ne boste več dirkali zgolj s telesom in močjo, ampak z glavo?
Če ne razumeš dirke in konkurence ter ne uskladiš poteka dogodkov z racionalno uporabo moči, ne moreš zmagati. Na Giru sem dobil prepotreben občutek, kaj moram narediti, da sem lahko dober.
V enem izmed pogovorov po lanskem Giru ste poudarili, da pričakujete na svojem vrhu (čez nekaj let), da bo kolesarstvo očiščeno dopinga.
Vprašanje je, ali bosta kolesarstvo in ves preostali šport kdaj v celoti čista. Obstajajo namreč športniki, ki ne morejo dirkati brez jemanja prepovedanih ali vsaj sumljivih učinkovin, vendar se stvari močno izboljšujejo. Če bi dirkal pred petimi ali desetimi leti, bi zagotovo zelo težko končal Giro. Millar je denimo v knjigi zapisal, da se ni mogel držati skupine, ki je nabijala povprečen ritem pri 50 in več kilometrih na uro.
Veliko berete biografije kolesarjev. Iz življenjepisov se človek marsikaj nauči, mar ne?
Prebral sem prve tri knjige od Armstronga in si ogledal dokumentarec od Millarja. Landisovih knjig in Hamiltonove pa nisem prebral. Dejstvo je, da je vsaka izkušnja, pa najsi je slaba ali dobra, dobrodošla za dojemanje globine športa.
V naslednjih dneh vas čaka dirka Po Sloveniji. V dresu Radenske ste bili pred dvema letoma drugi in najboljši mladi kolesar. Lani ste bili šele 32. Kakšni so načrti?
Lani sem bil po Giru tako močno utrujen, da sem imel zelo težke noge. Menil sem, da se bom hitreje regeneriral, kot sem se. Vendar je bilo tako, da sem bil po težjih treningih preveč izčrpan, da bi se lahko pripravil za kaj več.
