Odbojkarska svatba

Slovenija gre naprej!« je v ponedeljek odmevalo po Kongresnem trgu, medtem ko so pred svojimi navijači poskakovali razposajeni odbojkarji. S srebrnimi kolajnami z evropskega prvenstva so postali novi športni narodni junaki, ob slavju pa so si morali sposoditi najbolj ponarodelo nogometno navijaško himno, ki so jo Predin, Lovšin in Kreslin po zgodovinski uvrstitvi na euro 2000 zlahka utrli v slovenska ušesa in srca. Odbojkarji svojega zmagovitega napeva še nimajo. Ko so pred dvema tednoma začeli EP v Bolgariji, se nihče ni nadejal, da se bo njihova pot končala šele v finalu. Nenazadnje pa tudi nova himna še zdaleč ne bi bila tako udarna kot tista, ki je opevala podvige Zlatka Zahovića, Srečka Katanca in druščine.

Nekatere stvari so neponovljive. Takšna se zdi tudi odbojkarska pravljica, ki je v nekaj dneh vase posrkala dobršen del športne in tudi nešportne Slovenije. Marsikdo je na novo spoznal ta šport in se šele zdaj zavedel, kako razburljivo, stresno, morda tudi zasvojljivo je spremljanje odbojke, če se za najvišja mesta z najboljšimi v Evropi bori ekipa, za katero srčno stiskaš pesti. Pa tudi Tineta Urnauta, Mitjo Gasparinija, Klemna Čebulja, Jana Kozamernika in soigralce ni bilo težko vzeti za svoje. Ekipa mladih domačih postavnih fantov, brez zvezdnikov in uvoženih legionarjev, ki je zastopala domala vse slovenske »barve« od Primorske do Prekmurja, je zlahka prirasla k srcu. Tako kot njen selektor Andrea Giani, ki je, medtem ko je opravil z evropsko konkurenco, močno načel tudi slovenske stereotipe o nadutih in napihnjenih Italijanih. Odbojkarska pot do srebra je bila enkratna za slovenski prostor, v katerem smo bolj kot reprezentančnih uspehov vajeni privzdignjenih nosov in odpovedi najbolj zvenečih imen ter razprtij okoli denarja.

To pa še ne pomeni, da bodo odbojkarji živeli srečno do konca svojih dni. Če bo vse po sreči, bodo takšen rezultat še ponovili, ga morda tudi nadgradili z zlatom, a v Bolgariji so po svoje tudi izgubili športno nedolžnost. Odslej nič več ne bo, kot je bilo. Na naslednje veliko tekmovanje bodo stežka šli potiho, brez velikih pričakovanj v javnosti in znotraj ekipe. Giani – če ga ne bo zvabil klic domovine ali plače, ki si je pri nas ne moremo privoščiti – in sodelavci bodo prej ali slej na preizkušnji, kako obdržati monolitnost tega izjemnega kolektiva. Vodstvo zveze bo moralo reprezentanco tudi zavarovati pred priskledniki, ki jih nikoli ne manjka ob uspešnih športnih zgodbah in lahko z uveljavljanjem svojih interesov usodno vplivajo na ozračje v ekipi.

To so nepisane zakonitosti, ki jih v nogometu poznajo že lep čas in so slovensko reprezentanco v preteklosti morda že stale kakšne uvrstitve na veliko tekmovanje. A v dodatnih kvalifikacijah za uvrstitev na euro 2016 proti Ukrajini ne bodo igrali »notranji sovražniki«. Na igrišču bo tistih 11 fantov, za katere se bo odločil Srečko Katanec. Bo 17. novembra v Mariboru svojo himno dobil nazaj?