Tiskane izdaje
Celje – Rok Drakšič je že vrsto let najboljši slovenski (moški) judoist, od nedavnega pa je v kategoriji do 73 kilogramov celo št. 1 na svetu. Če mu ne bi poškodba rame vzela dva meseca priprav, bi bil na bližnjem SP v Čeljabinsku med vročimi kandidati za zlato lovoriko.
»Roki«, kakor pravzaprav vsi kličejo 27-letnega judoista vodilnega slovenskega kluba Z'dežele Sankaku, se je poškodoval konec aprila med moštvenimi boji na prvenstvu stare celine v Montpellieru, kjer si je med posamezniki s 3. mestom izbojeval že svojo četrto kolajno na EP. Po tistem je zaradi natrgane vezi v desni rami dva meseca bolj ali manj »miroval« oziroma obremenjeval le noge ter redno obiskoval fizioterapijo, na vso moč pa je začel znova vaditi šele konec junija. Odtlej se je udeležil mednarodnih priprav v Španiji, Italiji, Izoli in nazadnje na Lopati pri Celju, kjer je poskušal nadomestiti, kar je zamudil zaradi poškodbe.
»Povsod sem imel zelo kakovostne treninge, v Izoli sem, denimo, veliko 'spariral' tudi z Belgijcem Dirkom Van Ticheltom, dobitnikom bronaste kolajne na lanskem SP v Riu, in Miklosom Ungvarijem, trikratnim evropskim šampionom in olimpijskim podprvakom iz Londona '12. Šlo mi je kar dobro, čeprav je res, da v dvobojih za trening navadno ne pokažeš vsega, kar znaš in zmoreš,« je razkril Drakšič in pripomnil, da (še) ni v vrhunski formi. Nadeja se, da bo do svojega dneva D v Čeljabinsku (27. t. m.) čim bolj stopnjeval pripravljenost in potem prikazal najboljše borbe, ki jih je ta čas sposoben.
»Kakor vedno bom dal vse od sebe in se 'stepel', kot se najbolje znam. Kljub težavam, ki so se me spremljale v pripravah, sem še zmeraj optimist,« je poudaril »Roki«, ki optimizem črpa tudi iz svojih dosedanjih uspešnih nastopov v Rusiji. Tako se je leta 2006 v Moskvi veselil prve velike zmage v svetovnem pokalu, ki ji je sledilo več kolajn, tudi bronasta na EP v Čeljabinsku '12 in konec istega leta še podvig na tako imenovanem turnirju herojev v Tjumnu.
Samozavest mu vliva tudi jakostna lestvica svetovne judoistične zveze (IJF), na vrh katere se je prebil šele kot tretji Slovenec po klubskih kolegicah Luciji Polavder in Urški Žolnir. »To je rezultat dveletnega dobrega dela in ne le ene tekme, zato sem preboja na prvo mesto toliko bolj vesel,« je še dejal inženir gradbeništva, ki si bo prizadeval vzhodno od Uralskega gorovja »tlakovati« pot še do svoje krstne kolajne na SP ...
