Osaka je bila tehnično najbolj dovršena

Vrhunci kariere upokojenega atleta Primoža Kozmusa: na prvem mestu je olimpijsko zlato v Pekingu.

Objavljeno
24. oktober 2015 00.04
Vito Divac, šport
Vito Divac, šport

Tisto, kar je Primož Kozmus obljubljal in si želel na največjih tekmovanjih, olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, je vedno dosegel. V obdobju 2007–2009 je bil najboljši na svetu. Čeprav je osvojil naslova olimpijskega in svetovnega prvaka, pa vendarle ni 100-odstotno opravil dela, če pogledamo, kaj bi lahko dosegel v drugem delu kariere, če bi ... Pravi, da nihče ni popoln, da je imel vedno rezervo. Tudi z njo je osvajal kolajne.

Leta 1994 prijel za kladivo – Tega leta se je vpisal na srednjo ekonomsko šolo v Brežicah, kamor se je z družino preselil iz Brestanice. Glavni »krivec«, da je na atletskem štadionu prijel za kladivo, je sestra Simona, ki je bila državna reprezentantka in rekorderka. Pri petnajstih se je olimpijsko zlato seveda zdelo zgolj sanje, a je bil cilj, kateremu se je v predano posvetil. Po koncu srednje šole zanj ni bilo dvoma: met kladiva je bil pred študijem.

Leto vzpona v vrh 2003 – Na SP je s 5. mestom začel pot v svetovni vrh. V Parizu se mu je nasmihala bronasta kolajna, a so bili Belorus Ivan Tihon, Madžar Adrian Annus in Japonec Kodži Murofuši boljši, z Ukrajincem Andrijem Skvarukom pa sta dosegla enako dolžino. Kozmusova bilanca do Pariza je bila za svetovne razmere borna. Nekoliko bolj vidna sta bila 12. in 14. mesto na evropskih prvenstvih mlajših članov leta 1999 in 2001, najbolj otipljiv pa je bil razvoj njegovih najboljših rezultatov. Prvo sanjsko mejo 70 metrov je premagal star nekaj nad 18 let, drugo – 80 m – pa pri 22 letih in 10 mesecih. Olimpijske priložnosti v Atenah ni izkoristil. »Krivec sem sam, saj nikakor nisem mogel sestaviti dobrega meta,« je bil samokritičen.

Sezona poškodb 2005 – Zaradi zoprne poškodbe hrbtenice je izgubil dve sezoni – 2005 in 2006. »Vretenčna ploščica je pritiskala na živec, zato nisem mogel trenirati optimalno. Vadil sem lahko le z manjšim obsegom in pod manjšimi obremenitvami, tako da bolečin nisem čutil. Rešitev sem našel v Franciji oziroma Strasbourgu, kjer so mi zdravniki z radiofrekvenčnimi valovi omrtvili dva živca na hrbtu, na katera je pritiskal izrastek na kosti.«

Srebrno leto 2007 – Na SP na Japonskem je Primoževo kladivo poletelo »v kozmos« in pristalo pri 82,29 m. A je bil Tihon s 83,63 m v zadnjem metu nedosegljiv. »Spet ta grozni Ivan,« je siknil Kevo po izjemnem metu Belorusa. »Primož je bil vso tekmo fantastičen, tehnično dovršen, vrhunsko osredotočen na vse detajle. Menim, da bolje ni mogel metati. Kaj srečen, navdušen sem. Kar zapišite: Slovenija ima športnega junaka, ki jo bo razveseljeval do olimpijskih iger v Londonu 2012,« je Kevo žarel od zadovoljstva. Primož je dodal, da so bili zanj meti čez 83 m nedosegljivi, zato ni bil slabe volje. Za Osako pravi, da je bilo po tehnični plati metov njegovo najboljše prvenstvo.

Olimpijski šampion 2008 – Peking je bil vrhunec kariere »nebeškega metalca«. Na tekmo je prišel odločen, da osvoji zlato kolajno. To je bil temelj za zmagoslavje. »Vse sem imel pod nadzorom. Bil sem zelo živčen, vendar pa je bila to pozitivna nervoza, ki zgolj stopnjuje šampionsko razpoloženje,« je razmišljal o veličastni zmagi v Ptičjem gnezdu. Še mesec dni pred 17. avgustom pa je kazalo na njegovo olimpijsko kalvarijo. Poškodba kolena mu je grozila, da Pekinga sploh ne bo videl. Pa je z veliko voljo in disciplino prebrodil vse težave. Ko je ugotovil, da mu poškodba ni vzela skoraj nič moči, ga prav nič ni moglo premakniti s šampionske tirnice. To je bil tudi vrhunec dela sijajnega moštva Kozmus-Kevo-Ogorevc-Nasif-Lipovšek.

Berlinsko zlato slavje 2009 – Po drugi zlati kolajni v karieri na obrazu Primoža Kozmusa na olimpijskem štadionu v Berlinu ni bilo »otroškega« veselja in evforije. Bila je rutinska, a psihološko najbolj naporna. Na slovesnosti po zmagoslavju je bilo čutiti, čeprav sam pravi, da povsem podzavestno, da motivacija hlapi.

Vrnitev v Daeguju 2011 – Kozmusova misel, ki ga je vodila skozi kariero, je bila, da se kolajne zgodijo v glavi. Tudi najboljša možna telesna pripravljenost, velikokrat ni zagotovilo za zmagovalni oder. Če je bila novica o koncu kariere šokantna, pa vrnitev gotovo ni presenečenje. Od 8. oktobra 2009, ko je objavil, da nima več moči za nove izzive, je vrnitev »visela« v zraku. Pri rosnih tridesetih letih je bilo le vprašanje časa, kdaj ga bo premagal notranji klic kraljice športa.

Olimpijsko slovo s srebrno kolajno v Londonu 2012 – Da je svoje telo, duh in energijo tako izuril, da mu največje tekme niso breme, ampak izziv, je pokazal na četrtih in zadnjih OI v Londonu. Želel si je zlato. Ko gleda nazaj, meni, da je bil po moči blizu, le tehnično je zaostal za svojimi najboljšimi meti.