Pečat pri »azzurrih« sta pustila tudi Slovenca

Ne mine veliko odbojkarsko tekmovanje, na katerem v vrstah Italijanov ne bi bilo naturaliziranih igralcev.

Objavljeno
07. september 2014 01.45
J. P., šport
J. P., šport
Ivan Zajcev, Michele Baranowicz, Jiri Kovar, Dragan Travica. Slišati je kot mineštra imen z vseh koncev stare celine, v resnici pa gre za štiriperesno deteljico odbojkarjev, ki te dni branijo italijanske barve na svetovnem prvenstvu na Poljskem. Že dolgo se ni zgodilo, da izbrana vrsta »azzurrov« v svojih vrstah ne bi imela naturaliziranih igralcev.

Po prelomu tisočletja se še na nobenem od velikih tekmovanj ni zgodilo, da bi bila italijanska reprezentanca brez tujega pridiha. Pred omenjeno četverico so med drugim dres z zeleno-belo-rdečim grbom oblekli tudi »Poljak« Michal Lasko in »Bolgara« Vencislav Simeonov in Hristo Zlatanov, še kar nekaj drugih odmevnih imen pa je dobilo potni list, a si z njim predvsem pomagalo pri klubski karieri, majice izbrane vrste pa ni obleklo. Eden zadnjih takšnih primerov je vrhunski kubanski sprejemalec Osmany Juantorena, v »serie A« pa nastopa še kar nekaj naturaliziranih odbojkarjev: njegov rojak Williams Padura Diaz pri Monzi, Romun Paul Ferenciac (Latina), Argentinec Santiago Orduna (Padova) in Avstrijec Alessandro Preti (Milano). V »serie B« je najti še Brazilca Bruna Zanuta, Latvijca Davisa Kruminsa ter Kubanca Hiosvanyja Salgada in Nandyja Cruza, ki imajo po novem prav tako italijansko državljanstvo.

Za italijanski potni list je med drugim zaprosil in ga tudi dobil Šempetrčan Gregor Jerončič, eden najuspešnejših slovenskih odbojkarjev, ki je v majici z državnim grbom zbral 150 nastopov, leta 2007 pa marsikoga presenetil z menjavo državljanstva. Tedaj se je govorilo, da bi lahko dobil tudi povabilo italijanskega selektorja Gian Paola Montalija, do katerega pa ni nikdar prišlo, tudi zato, ker bi bilo domala nemogoče premostiti birokratske ovire, saj je izkušeni bloker pred tem že nastopal pod slovensko zastavo. »Za italijanski potni list se nisem odločil, da bi lahko zaigral za tamkajšnjo reprezentanco, temveč zgolj zato, ker bi rad še vedno tekmoval na vrhunski ravni v deželi odbojke, kar Italija nedvomno je. Nove pogodbe kot tujec najbrž ne bi dobil, konkurenca je namreč huda,« je pred sedmimi leti za Delo o razlogih spregovoril tedanji član Trentina.

Drugačna pa je zgodba še dveh zamejskih Slovencev Mateja Černica in Lorisa Maniàja, ki sta kar dolgo branila italijanske barve, tudi na večjih tekmovanjih. Oba sta še tekmovalno aktivna, prvi se je reprezentanci pridružil že pred prelomom tisočletja in bil za kratek čas – pod taktirko slovitega Andree Anastasija – tudi njen kapetan, drugi je med letoma 2007 in 2010 zbral 56 nastopov, nato pa po sporu s selektorjem pomahal izbrani vrsti v slovo. »Černic je nedvomno eden največjih odbojkarskih zvezdnikov v Italiji, saj je tudi marketinško izjemno priljubljen. Bil je namreč na številnih naslovnicah in v reklamah za oblačila,« je o danes 35-letnem odbojkarju, ki je pred desetletjem v Atenah osvojil tudi srebrno olimpijsko odličje, lani spregovoril prvi mož slovenskega športa v Italiji Ivan Peterlin. Danes je Černic, ki se je v zgodovino vpisal kot prvi italijanski odbojkar s pogodbo z enim od ruskih klubov (bajno bogati Fakel), predvsem očka mali Martini, ki je v sredo dopolnila 16 mesecev.