Tiskane izdaje
Za 27. november, torej do dneva natančno na deseto obletnico zgodovinskega uspeha, ko sta v Melbournu Mitja Petkovšek in Aljaž Pegan osvojila naslov svetovnega prvaka na bradlji oziroma drogu, je napovedano uradno odprtje težko pričakovane gimnastične dvorane na Viču. Ironija ne bi mogla biti večja, ne le, da ne Pegan ne Petkovšek, ki je telovadno kariero končal v začetku tega meseca, te pridobitve ne bosta dočakala kot aktivna tekmovalca, slovenska gimnastika že dolgo ni bila v tako slabi kondiciji, kot je ta čas. Posebej moška, kar je potrdilo svetovno prvenstvo v Glasgowu.
Medtem ko se je ženska ekipa na Škotsko odpravila po eno vozovnico za predolimpijski turnir (kar skorajda pomeni za OI) in to tudi dosegla, se bo moška domov vrnila z veliko, debelo ničlo. Želja je bila ena neposredna uvrstitev na OI, kar z drugimi besedami pomeni kolajno na orodju, ter en nastop na predolimpijskem turnirju. Kako zelo je bilo dosegljivo slednje, ker pač mednarodna zveza podpira (pod)povprečne mnogobojce, je jasno po tem, da bi Alen Dimic z bradlje moral doskočiti na noge (in ne pasti), pa bi zbral dovolj točk, a je le še enkrat znova dokazal, da res ni telovadec za velike tekme. Toliko priložnosti, kolikor jih je dobil on, pa jih zapravil … Da je za pričakovanji zaostal tudi Sašo Bertoncelj, pa prav tako ni nič čudnega. Če tekmovalec v vsej sezoni ene tekme ne opravi, kot si želi – zlati kolajni na zelo različno sprejetih evropskih igrah navkljub, nenazadnje je zmagal z oceno 14,966 –, je pač težko pričakovati, da mu bo to uspelo v nastopu, ki šteje vsaj dvojno, in vzorec z vseh letošnjih preizkušenj se je na Škotskem res ponovil.
Da je Glasgow edini, ki v tej sezoni velja, je jasno, gre oziroma šlo je za olimpijske igre. Te so v tako zelo olimpijski, tradicionalni panogi, kot je športna gimnastika, nadvse pomembne, udarec za telovadno Slovenijo bo hud, potem ko bodo v 2016. vse tekme svetovnega pokala v prvi polovici leta, v drugi naši tekmovalci sploh ne bodo obstajali. Načeloma je slovenska gimnastika preživela že kar nekaj iger brez moškega udeleženca, nenazadnje tudi pred štirimi leti v Londonu, a vendar je položaj tokrat drugačen, veliko težji. Letošnja celotna sezona je bila za slovensko moško gimnastiko polom. Odkar so evropska in svetovna prvenstva vsako leto (SP ni le v olimpijskem), se namreč še ni zgodilo, da si Slovenci ne bi zagotovili niti enega finala ne na EP ne na SP, poleg tega niso prav blesteli niti v svetovnem pokalu, če tega v zdajšnji obliki štejemo resno (selektor ga pri izbiri potnikov, denimo, ni), za nameček je ostala brez takšnega asa in magneta, kot je Petkovšek. Z delno izjemo Bertonclja niti bližnja prihodnost ni videti rožnata, še manj bolj oddaljena. »Ni panike,« sicer nenavadno vztraja selektor Sebastijan Piletič, a je, vsekakor je. Ko je Petkovšek pred kratkim dejal, da se bo treba v prihodnje zadovoljiti z eno kolajno z velikih tekmovanj na 10 do 20 let, je bil bržčas še zelo mil s svojo oceno …
