Tiskane izdaje
Ljubljana – Petra Dobravec se je na svetovnem prvenstvu v Granadi vpisala v zgodovino strelstva kot prva Slovenka z zračno pištolo, ki bo nastopila na olimpijskih igrah. Nazadnje je imela Slovenija olimpijskega predstavnika s pištolo leta 1980, ko se je Franc Peternel dokazoval z malokalibrsko.
Petra Dobravec se je s SP v Španiji vrnila kot prvo ime 23-članske slovenske odprave. Premierni nastop na tem velikem tekmovanju ji je prinesel prvi finale v karieri in – kar je še pomembneje – olimpijsko vozovnico za Rio 2016. »Nisem pričakovala, da si jo bom zagotovila že na prvem tekmovanju, na katerem so začeli s podeljevanjem kvot. Močno sem si jo želela,« je po uspehu razmišljala Dobravčeva, zaposlena v treh izmenah v podjetju Domel v Železnikih, kjer so ji ob nastopu v Granadi nadrejeni odobrili dopust.
Na najpomembnejši tekmi v karieri je strelka, ki se je šele pred štirimi leti začela resno ukvarjati s tem športom, uprizorila suverene predstave, prepričala je z izjemno zbranostjo. »Med kvalifikacijami in finalom sem vsakega, ki mi je omenjal kvoto in morebitno visoko uvrstitev, ustavila z opozorilom, da ne grem na strelišče računati, ampak streljati. Res je, pred ključnim nastopom sem čutila, kako se mi tresejo hlače. A s trenerjem sva se na ta pritisk pripravljala. Zdaj me ne zmoti več nič, niti kamera,« je svoj nastop podoživela 44-letna Dobravčeva, ki je med pripravami za SP pred treningom pogosto spila kavo, da bi vadila streljanje s tresočimi rokami. »To sem počela zato, da se znam, ko gre zares, pravilno odzvati. In skoraj vsakič sem ustrelila močno devetko ali središče tarče,« je razkrila.
Po 4. mestu in prisluženi olimpijski vozovnici (prvi paket kvot za Rio so si priborili tekmovalci iz 28 držav) je dejala, da se počuti kot zmagovalka. »Ta občutek še vedno traja,« je dejala bronasta z lanskih sredozemskih iger v Turčiji. »Trener mi v glavo vbija, naj pridem na tekmo kot zmagovalka, ne pa, da se vnaprej predam. Ob prvih nastopih na mednarodnih tekmah v tujini sem opazila, kako so tekmice na strelišče stopale samozavestno, pokončno. Jaz pa sem bila že v štartu vsa poklapana. Trener me je opozarjal, naj jih posnemam. Strahu sem se znebila, v meni je zdaj samo še občutek pričakovanja, vznemirjenja,« je opisovala Dobravčeva. Še nekaj je bilo drugače pred nastopom v Granadi: »Ko sem preizkusila strelišče, sem komaj čakala, da streljamo zares. Zelo mi je ustrezalo; svetloba je bila optimalna, zelena barva je umirjala oči, reflektorji niso bleščali kot na katerih drugih tekmah,« je o idealnih razmerah razmišljala sogovornica in dodala, da si v mislih že riše nastop v Riu.
Na včerajšnji novinarski konferenci je bila v središču pozornosti – na to se še privaja –, vesela je bila vseh čestitk. Uspeh ji je iz srca privoščil tudi Rajmond Debevec, ikona slovenskega strelstva.
