Po karieri negotovost – kaj naprej?

Urška Potočnik (dekliško Slapšak) se je bazenu predala, potem ko so jo kot šolarko zaradi dobrih rezultatov testiranj povabili v klub, vendar o karieri vrhunske plavalke ni razmišljala. Po osnovni šoli je zapustila bazen in vanj spet skočila šele na fakulteti. Konec 90. let je ob Alenki in Nataši Kejžar, Metki Sparavec in Tanji Blatnik odigrala vidno vlogo v slovenskem ženskem plavanju. Danes je trenerka mladih upov.

Kalila se je v domačem Krškem. »Naša šola je bila ena redkih z bazenom. Rada sem plavala, družba je bila odlična. V najtežjem pubertetniškem obdobju nisem trenirala. V bazen sem se vrnila, ko sem pri sebi razjasnila, kaj hočem. Če bi plavala daljše razdalje, bi ob tako dolgem premoru lahko pozabila na dobre rezultate,« je razmišljala nekdanja šprinterka. Njen najboljši dosežek je bilo 9. mesto na 50 delfin na svetovnem prvenstvu na Japonskem leta 2001. Vse do uspehov Sare Isaković (2005) je bila to najboljša uvrstitev v slovenskem ženskem plavanju na velikih tekmovanjih. Finalni nastop je takrat zgrešila za dve stotinki. Edina neuresničena tekmovalna ambicija pa so bile zanjo olimpijske igre. »Leta 2000 sem imela najslabšo sezono v karieri. Pač se ni poklopilo. Morda pa bo kdaj uspelo kateremu od mojih plavalcev,« si obeta.

Diplomirala pred drugim porodom

Kakšne so bile med njeno kariero razmere za delo? »V Krškem smo vse leto trenirali v 50-metrskem zunanjem bazenu, tudi pozimi po snegu, bilo je zanimivo. V Radovljici smo vedno imeli dobre razmere, velika zahvala za to gre Cirilu Globočniku,« je razmišljala sogovornica, ki je pred koncem kariere dobila zaposlitev v Slovenski vojski. Na plavanje ima lepe spomine: »Zaradi deklet, ki so trenirala v Radovljici (sestri Kejžar in Blatnikova), sem tudi prišla vadit na Gorenjsko. Dobro smo se razumele, med nami sta se razvila pozitivna tekmovalnost in prijateljstvo,« je dejala. Ko se je njena generacija poslavljala, sta se začeli dokazovati Sara Isaković in Anja Klinar. Pozna ju, odkar sta bili deklici. »Leta 2002 na SP v Moskvi sva z Anjo nastopili celo na isti tekmi. Občudujem njeno vztrajnost in močno navijam zanjo. Obe sta zelo veliko prinesli slovenskemu plavanju,« je povedala Potočnikova. Prav tekma v Moskvi je bila njena zadnja. Isto leto je povila prvorojenca Vida, dve leti pozneje še Janeza.

Prehod iz kariere vrhunske športnice v »drugo življenje« je bil hiter. »Stara sem bila 30 let, končala sem plavalno pot, fakultete še ne – kaj pa zdaj? Bila sem izgubljena. Najti je treba drugi smisel, ki te potegne naprej. Zame je bilo to sprva materinstvo, nato še trenerstvo,« je razkrila sogovornica, ki ji je prehod otežila poporodna depresija. »O tem se premalo govori. Vsi se skrivajo, ne upajo povedati na glas, meni pa bi takrat zelo pomagalo, če bi od katere mame slišala, da je to premagala in naj ne skrbim, saj bo vse v redu,« je poudarila. Tri mesece pred rojstvom drugega otroka je diplomirala na fakulteti za šport.

Mladim bi uspelo čez noč

V trenerskem delu pri klubu Gorenjska banka Radovljica uživa. »Všeč mi je delo z mladimi. Kolikor energije vzamejo, jo tudi dajo. Rada imam dinamiko, težko bi sedela v pisarni za računalnikom,« je opisala svojo službo. Nad skupino 17 najstnikov (starih od 13 do 19 let) bedi na treningih dvakrat na dan, v povprečju so na mitingih dvakrat na mesec. »Ker so v puberteti, je vsak trening z njimi nov izziv,« pravi.

Je lažje biti trener ali vrhunski športnik? »Trener pride, ne dela drugega, kot komandira in odide domov – takšen je bil moj pogled med kariero. V drugi vlogi pa sem spoznala, kako zahtevno je trenersko delo. Še bolj spoštujem tiste, ki so se v preteklosti ukvarjali z mano. Navzven je videti preprosto, vendar ni tako,« je primerjala obe vlogi.

Pri sodobnih rodovih opaža, da so pripravljeni delati manj, kot so bile starejše generacije. »Hitreje bi radi uresničili cilje, vendar pri plavanju – pa tudi drugje v življenju – ne gre nič čez noč, potrebna so leta garanja. Večina, denimo, sanja o olimpijskem nastopu, a vsi niso pripravljeni prehoditi poti, ki jo je treba. Zelo pomembno je, da imajo pri športu podporo družine in okolja,« je povedala o mladih in dodala, da največji osip nastopi pri prehodu iz osnovne v srednjo šolo, ko je treba disciplinirano usklajevati po dva treninga na dan s poukom. A v mladi rod verjame, pravi, da je v bazenu zelo obetaven in da se za prihodnost plavanja pri nas ni bati.

Dopust brez plavanja

Ko z možem Miho Potočnikom, selektorjem plavalne reprezentance, trenerjem, ki je s Saro Isaković osvojil olimpijsko srebro, uskladita urnike, prosti čas najraje preživljata doma. »Vid je v tistih letih, ko mu družba staršev več ne ustreza preveč,« se je nasmehnila in dodala, da vsi štirje radi kartajo, letos poleti so bili na izletu v Parizu, vedno so veseli obiskov Urškinih staršev in brata iz Krškega. Čas za dopust pa nastopi avgusta: »Če se le da – brez plavanja.«

Sicer pa sta njuna fanta tudi aktivna v bazenu. Bi ju usmerila v vrhunski šport? »Če bi onadva imela voljo, bi jima seveda stala ob strani, ampak ta želja bi morala v osnovi izhajati iz njiju,« je poudarila, da jima pušča prosto pot.

Zase pravi, da je velika navijačica vseh slovenskih plavalcev. Pesti zanje posebej stiska od srede, ko se je v Izraelu začelo evropsko prvenstvo v 25-metrskem bazenu, konec ga bo danes. »Klubski treningi so se časovno prekrivali s tekmami EP. A kljub temu smo sledili rezultatom. Ko je Damir Dugonjić osvojil zlato na 50 m prsno, smo na treningu kar vriskali od veselja,« je še podoživela zadnji slovenski uspeh.