Tiskane izdaje
Celje – Lucija Polavder je pred slabim letom na prvenstvu stare celine v Čeljabinsku zablestela z 2. mestom in si tako izbojevala že sedmo kolajno na tem tekmovanju. S tem je postala najuspešnejša slovenska judoistka, kar zadeva EP. Le dobre tri mesece pozneje pa se ji je v Londonu podrl svet. Po zgodnjem porazu na OI je bila tako potrta, da je razmišljala celo o koncu športne poti.
»Moje razočaranje je bilo tedaj res veliko. Bila sem obupana in nisem videla več naprej, zaradi česar sem si po vrnitvi iz Londona vzela daljši premor. Za dva meseca sem se povsem umaknila iz juda, ker sem pač potrebovala čas za razmislek,« se je Polavderjeva po ponedeljkovi novinarski konferenci pred odhodom na EP v Budimpešto (od jutri do nedelje) spomnila težkih trenutkov, zaradi katerih se je nadaljevanje njene kariere znašlo pod velikim vprašajem.
V tistem času ni trenirala, je pa veliko tekla – tudi tekmovala. Tako je na lanskem Ljubljanskem maratonu sodelovala v teku na 10 km, še predtem se je udeležila tudi Krofkovega teka na 8,5 km v Krašnji in v konkurenci do 30 let osvojila tretje mesto. »Za deset kilometrov potrebujem okrog 58 minut, kar je za mojo težo zelo spodoben čas,« je zaupala 28-letna Grižanka.
Med dvomesečnim premorom, med katerim je imela ves čas občutek, da ji nekaj manjka, je ugotovila, da vendarle ne more brez juda. Zato je iz omare izbrskala kimono in se znova odpravila na trening k Marjanu Fabjanu oziroma v telovadnico njegovega kluba Z'dežele Sankaku na Lopati pri Celju.
»Med odsotnostjo s tatamija sem spoznala, da imam ta japonski borilni šport še vedno zelo rada in da vse skupaj le ni tako hudo, kot je morda kdaj videti. Judo mi je v vseh teh letih dodobra zlezel pod kožo, postal je moj način življenja, ki se ga ne da kar tako spremeniti oziroma postaviti na glavo,« je svojo izkušnjo razkrila Polavderjeva, ki se lahko ob sedmih odličjih na EP pohvali še s srebrno kolajno na SP v Riu de Janeiru '07 in bronasto na OI v Pekingu '08. Njena prva tekma po Londonu je bilo januarsko DP v Kopru, kjer je prepričljivo ubranila naslov najboljše v Sloveniji v kategoriji nad 78 kg. Zatem si je na turnirjih za svetovni pokal v Sofiji, Oberwartu in Düsseldorfu priborila peto, tretje in sedmo mesto, na nedavnem evropskem pokalu v Sarajevu pa je bila druga.
»Nisem še optimalno pripravljena, zato pred EP v Budimpešti težko karkoli napovem. Lahko se zgodi, da bom morala že po prvem dvoboju domov, lahko se prebijem tudi do finala. Vse je mogoče,« je omenila Polavderjeva, ki se še privaja novim pravilom, po katerih v stoječem položaju ni več dovoljeno prijemati tekmecev pod pasom. »Zaradi tega sem morala kar precej spremeniti svoj način bojevanja. Upam le, da ne bom storila kakšne neumnosti. Če namreč 15 let ponavljaš kakšno vajo, se lahko hitro spozabiš,« je pojasnila celjska judoistka, ki nadvse uživa tudi pri prenašanju svojega bogatega znanja na otroke. Judo namreč poučuje na štirih osnovnih šolah (v Grižah, Lučah, Gornjem Gradu in na Ljubnem), za nameček ima še dve skupini na Ostrožnem pri Celju.
»Skupaj imam približno 60 otrok, s katerimi zelo rada delam. Je pa res, da so me na začetku bolj ubogali, ker so se me malo bali. Toda medtem so se prepričali, da nisem nikakršen 'bav-bav', zato kar pogosto iščejo takšne in drugačne bližnjice.« »Luca« pa dobro ve, da v vrhunskem športu teh pač ni ...
