Ponosno zremo nazaj, pogumno tudi naprej

Predsednik Šahovske zveze Slovenije Tomaž Subotič o visokem jubileju, preteklosti in prihodnosti slovenskega šaha.

Objavljeno
20. december 2015 22.45
Georg Mohr
Georg Mohr

Dr. Tomaž Subotič je vodenje Šahovske zveze Slovenije prevzel v začetku leta 2011. Takrat je bilo to precejšnje presenečenje: slovenskega poslovneža, s prebivališčem v Pragi in v Celju, ni nihče prav poznal. Hitra raziskava je pokazala, da je Subotič aktivno šahiral v mladinskih časih, potem pa se sled za njim izgubi. Posvetil se je poslom, kjer je zelo uspešen. »Vse, kar imam, sem ustvaril sam. Nikomur ničesar ne dolgujem in to je tisto, kar največ šteje.«

Kakšne so bile okoliščine vašega vstopa v šport oziroma Šahovsko zvezo Slovenije?

V zadnjih 25 letih sem bil zelo aktiven predvsem poslovno, v Sloveniji in na Češkem. V šport sem se vrnil na pobudo Janeza Kocijančiča, dolgoletnega športnega funkcionarja. Ko sem dobil ponudbo za sodelovanje, najprej v »mojem«, celjskem šahovskem klubu, kmalu zatem pa še v Šahovski zvezi Slovenije, sem nekoliko razmislil, nato pa izziv sprejel. Od mojih šahovskih let je resda preteklo že precej vode, a stara ljubezen še ni umrla in do šaha ter šahistov sem vselej gojil poseben odnos.

Verjetno odločitev ni bila lahka – vaš predhodnik Milan Kneževič je Šahovsko zvezo Slovenije nadvse uspešno vodil tri desetletja?

Seveda odločitev ni bila lahka, to sem upošteval. Odločilo je dejstvo, da se je Kneževič – mimogrede, zelo ga spoštujem – upokojil, brez ustreznih aktivnih povezav pa je težko s sponzorji. Šah je namreč odvisen od sponzorjev, prispevek države je odločno premajhen. Nalogo sem prevzel ob pogoju, da bo Kneževič moj prvi svetovalec, dotedanji podpredsednik Mirko Bandelj pa moja desna roka. Bandelj je v ŠZS že dolgo aktiven in mi prav tako zelo pomaga.

Kakšno stanje ste nasledili ob prevzemu funkcije?

Prevzel sem vzorno organizirano zvezo, z imenitnim tekmovalnim programom, z lepo zgodovino, s številnimi odličnimi šahisti, z mnogimi središči po vsej državi, ki dajejo utrip naši panogi. In hkrati zvezo z velikimi finančnimi težavami. Svetovna kriza, ki je tista leta pustošila tudi na Slovenskem, je odnesla sponzorje, obveznosti so se kopičile.

Po nekajmesečnem premisleku in zbiranju informacij sem nekako začrtal prednostne naloge, ki sem si jih zadal za prvi mandat. Na prvem mestu je bila ureditev odnosov z državo, s pristojnim ministrstvom, s Fundacijo za šport, z OKS. Izboljšanje odnosov pomeni tudi več sredstev in temu sem uvodoma posvetil največ časa.

Pri tem igra odločilno vlogo status šaha v športnem svetu. Šah je bil dolga leta zapostavljen, skupaj s strokovnim sodelavcem Iztokom Jelenom (danes že upokojen) sta se naloge lotila odločno?

Danes lahko zadovoljno rečem, da je misija uspela: šah se je prebil v najvišji razred med športi v državi, kar nam odpira ogromno možnosti. Ne le pri financiranju, ki se bistveno ni povečalo, uspeh je že to, da ostajamo na enaki ravni, medtem ko se prispevek drugim športom praviloma manjša. Smo imenitno zasidrani v sistemu kategorizacije športnikov, v sistem kategorizacije nam je uspelo spraviti tudi pospešeni in hitropotezni šah. Z OKS sodelujemo dobro in korektno, v zadnjih dveh letih so nam tudi sofinancirali delo republiškega trenerja. Še vidim nekaj prostora za izboljšave, a kaj bistvenega bo težko spremeniti. Šport je v krizi in zadovoljni moramo biti, če bomo ohranjali sedanjo raven.

Letošnji praznični dnevi so za Šahovsko zvezo Slovenije še posebej slovesni – jutri bo praznovala svoj osemdeseti rojstni dan. Ste kaj proslavljali, se spominjali velikanov iz preteklosti?

Že v začetku meseca (2. decembra) smo v prostorih zveze priredili slovesno akademijo, ki so se je udeležili številni šahisti, šahovski delavci, naši prvaki in prvakinje. Tudi nekaj visokih gostov: v imenu OKS nas je pozdravil Bogdan Gabrovec, slavnostni govornik pa je bil predsednik državnega zbora RS dr. Milan Brglez, ki nas je počastil s čudovitim govorom. Tudi sicer je december šahovsko obarvan – po vsej državi potekajo turnirji pod skupnim imenom Slovenija šahira, finale bo v soboto.

Sicer pa se imamo s čim pohvaliti: smo ena izmed najbolj množičnih športnih organizacij v Sloveniji, naši člani so vseskozi dosegali odmevne mednarodne rezultate. ŠZS združuje skoraj 100 šahovskih organizacij, v njih šahira več kot 15.000 članic in članov, poleg tega pa svoje znanje razdaja in širi tudi v okviru 250 šahovskih krožkov po osnovnih šolah v državi. Brez dvoma lahko rečemo, da je šahovska kultura v Sloveniji razvita in kakovostna. Po številu šahistov na prebivalca smo v samem svetovnem vrhu.

Odlikujemo se tudi kot organizatorji, vrhunec je bila nedvomno 35. šahovska olimpijada (2002), ki smo jo gostili na Bledu in s katero smo močno promovirali tudi Slovenijo kot državo. Naš največji ponos pa so naši šahovski junaki, velikani igre: dr. Milan Vidmar, Vasja Pirc, Bruno Parma, Albin Planinec. Ob njih pa kopica aktualnih velemojstrov in velemojstric.

Pogled naprej?

Verjamem, da imamo dobre osnove za nadaljnje delo. Po vrsti: imamo dve dobri reprezentanci. Moški ekipi, sestavljajo jo sami velemojstri, bi rad omogočil čim boljše razmere za ukvarjanje s šahom. Želim si, da bi imeli v Sloveniji vsaj nekaj poklicnih šahistov – ti bodo za seboj povlekli mlade in krog bo znova zaprt. Opažam namreč, da med sedanjimi reprezentanti in našimi najmlajšimi talenti zeva velika luknja. Ena ali dve generaciji sta bili izgubljeni, tega ne smemo več dopustiti! Obratno je med ženskami. Menjava generacij, ki smo ji pravkar priče, poteka izredno uspešno in dinamično. Na pravkar končanem ekipnem EP so bile v ekipi kar tri rosno mlade šahistke. Med njimi tudi Laura Unuk, naša šahovska princeska, lanska svetovna prvakinja med dekleti do 16 let. Od nje si obetam kar se da veliko, morda celo preboj v svetovni vrh. Starejše reprezentantke se počasi poslavljajo, kar je logično, saj je kariera deklet precej krajša kot moških. A ni skrbi: v Sloveniji trenutno šahira deset najstnic, iz katerih bi se dalo izklesati imenitno ekipo za prihodnje čase.

Naloga UO, moja in vseh članov bo ustvarjanje ustreznih delovnih razmer. Je pa res, da v UO primanjkuje ljudi, ki bi šahu tudi kaj dali in ne le obljubljali. Potrebujemo resen načrt, dobro finančno podlago, strokovnjake. Uvodoma bomo, po vzoru na nekatere druge športe, imenovali direktorja vseh reprezentanc, ki bo strokovno povezal konce na vseh straneh.

Vendar šah nista zgolj reprezentanci?

Ne, seveda ne. ŠZS tvorijo predvsem klubi, menim, da z mnogimi sodelujemo dobro in korektno. Želim si, da bi se v državi ustvarilo nekaj regijskih središč, kjer bi potekala večina aktivnosti, izobraževanj, tekmovanj, promocijskih dejavnosti. Številna že delujejo, treba jih je zgolj smiselno povezati. Še največ težav imamo v Ljubljani, kjer nikakor ne dobimo ustreznega kluba. Kar je nadvse presenetljivo, saj je vse na dlani. Najlepši prostori, praktično brezplačno, številni šahisti, ki v Ljubljani živijo oziroma študirajo.

Šah v šole?

Projekt šahiranja v šolah je naš ponos in hkrati velika obveznost. Postavljene so vse strokovne podlage za izbirni predmet, ki se tudi izvaja na številnih slovenskih šolah. Tudi s šahovskimi krožki je v redu – izvajajo ga na več kot polovici slovenskih šol! ŠZS mora še naprej skrbeti za stroko. Morda je čas za učbenik, v obliki knjige, delovnega zvezka ali elektronski obliki. Nadaljevati moramo s seminarji, izobraževanji učiteljev, trenerjev. Po drugi strani zveza skrbi tudi za tekmovanja mladih. Vse je odlično postavljeno in funkcionira. Občasno dobim občutek, da je tekmovanj morda celo preveč.

Slovenija je nekdaj slovela kot imenitna organizatorica velikih mednarodnih tekmovanj. V zadnjih letih je tempo nekoliko padel?

Res je, tudi sam pogrešam velike turnirje. Morda bi veljalo obuditi Vidmarjev memorial, ta nam je v preteklosti prinesel toliko lepega in dobrega! Potrebujemo tudi Pirčev memorial v Mariboru, več odprtih turnirjev po vsej državi. Obvezno vsaj en ženski turnir.

Kot vidite, je obveznosti za novega predsednika (volitve bodo spomladi) ogromno. Sam sem precej zaposlen in o morebitni vnovični kandidaturi bom dobro razmislil. A če se bom vendarle odločil in mi bodo slovenski šahisti zaupali še en mandat, bom skušal uresničiti čim več od zgoraj naštetega. Verjamem, da nam lahko uspe, potrebno pa bo strniti vrste. Ponosno zremo nazaj, pogumno tudi naprej.