Poslana, da razbija gostilniške stereotipe

Ana Gradišnik, komaj 20-letna Ljubljančanka, je članska evropska podprvakinja v biljardu.

Objavljeno
16. april 2017 02.45
Janez Porenta
Janez Porenta

Ana Gradišnik je prikupno dekle, ki je šele dobro zakorakalo iz najstniških let. Na prvi pogled se od vrstnic ne razlikuje v ničemer, če jo spoznate malo bolje, pa hitro ugotovite, v čem je drugačna. Rada ima biljard. Pravzaprav mu je popolnoma predana. In z njim zasvojena.

Vrh glave ima neprestanih vprašanj, ali je biljard sploh šport, mar ni zgolj gostilniška, barska igra, ki vam kot prvo asociacijo prikliče zakajeno ozračje, vrčke piva ob strani in družbo, polno mačističnih dovtipov. Ana poskuša razbijati predsodke, njeno poslanstvo je biti ambasadorka panoge, ki se – tudi medijsko – šele uveljavlja.

Začelo se je zgodaj. Tako zgodaj, da brez podstavljene pručke niti videla ni, kaj se dogaja na mizi za biljard. Zabavne so se ji zdele krogle, različnih barv, kako se odbijajo. Še ne najstnica je že nastopila na ženskem DP, ob koncu osnovne šole pa se je stvari začela lotevati zares: »Poskusila sem tudi namizni tenis, gimnastiko, šah, toda le v biljardu sem vztrajala. Danes si ne morem več predstavljati, da bi nehala. Z biljardom se lahko ukvarjaš zelo dolgo, tudi pri 50 letih si lahko še konkurenčen.« Malo ji je žal le, da si je izbrala tako individualen šport, ker ji manjka timsko ozračje, v biljardu si vedno sam. »Žal v Sloveniji ni veliko tekmovalk in zato na turnirje vedno hodim sama.« No, ne vedno, včasih potuje v družbi brata dvojčka, tudi biljardista, ki pa težje prenaša poraze kot ona. »Ko sem ga enkrat premagala, se je deset minut butal po glavi. Tako da rajši ne ponovim,« se nasmehne Ana. Še to: tudi njen starejši brat se ukvarja s tem športom in trenutno poveljuje Biljardni zvezi Slovenije. In še: ko bo imela fanta, zagotovo ne bo biljardist. »Čim bolj stran od tod,« se zaklinja.

Preveč časa te lahko pokoplje

Zasičenost pride. A za kratko. »Vedno znova spet primem palico v roke, ne morem brez. Navadiš se tega občutka, pritiska, zasvojiš se.« Kariero je bila prisiljena prekiniti zaradi težav z ramo, počivati bi morala pol leta, a je bila abstinenčna kriza prehuda. Vrnila se je po dveh mesecih. Si je pa po končani bežigrajski gimnaziji vzelo leto pavze, da bi imela več časa za odločitev o študiju in da bi se v isti sapi še malo bolj osredotočila na biljard. »A tisto leto mi ni šel niti biljard niti se nisem pravilno odločila za študij, vseeno pa odločitve ne obžalujem.« Eno sezono je študirala psihologijo, »a je bila prezahtevna zame«, zdaj je obrnila ploščo in izbrala socialno delo: »Zanima me delo z ljudmi, če lahko komu pomagaš, pa še toliko bolje!«

Biljard je šport uma, morda celo bolj kot telesa. »Najtežje mi je nadzorovati glavo in svoje misli. Na evropski, svetovni ravni je razlika med najboljšimi in drugimi ravno v glavi. Koliko te ovirajo lastne misli, kako živčen si, kako se s tem spoprijemaš. Dostikrat me prešine, da bom zgrešila – in potem res zgrešim. Ko se ujameš v svoje misli, je lahko destruktivno. V biljardu imaš veliko časa za razmislek, kar lahko človeka pokoplje. Bilo bi lažje, če bi bilo časa manj. Udarec in tehniko se lahko naučiš, način mišljenja malo težje,« razpreda prijetna sogovornica, ki med mejniki v karieri izpostavi zmago na moškem DP, ko je bila stara komaj 17 let, pa tri naslove mladinske evropske podprvakinje, letos je to postala tudi v članski konkurenci. Prva mesta pa ji (še) niso usojena ... »Nekdanji trener me je vprašal, ali sem morda alergična na zlato,« se namuzne.

Foto: Jože Suhadolnik/Delo 



Oče Branko, mati Bernarda

Par suhoparnih o biljardu. Zaobjema štiri discipline, osmico, devetko, desetko, štirinajstico, večina igralcev je vsestranska, povprečna tekma devetke traja uro do uro in pol, »odvisno od tega, kako hitro igraš. Jaz sem bila včasih zelo počasna, zdaj sem hitrejša, ne ravno zelo hitra, bolj pametno umirjena. Odvisno pa tudi od tega, kako živčna sem. Lahko te zmoti že ritem nasprotnikov. Če so zelo hitri, še ti podzavestno začneš hitreje; če se pustiš, ti vsilijo svoj ritem.« V Sloveniji dekleta, ker jih je malo, tekmujejo med moškimi, v Evropi je drugače. Biljard ima svoj bonton – ne smeš razbijati s palico, biti moraš vljuden do nasprotnika, rokovanje pred dvobojem in po njem je obvezno, sicer te sankcionirajo – in tudi svoj slog oblačenja: črne hlače, elegantne črne čevlje, polo majico. »Ne moreš priti kar v kavbojkah; moraš se preobleči, sicer te diskvalificirajo.« Biljard ni poceni. »Odvisno, kje je tekma. Naslednja bo v Avstriji, kar je super, zadnja letošnja na Portugalskem, kar pa ni super, saj bi me stala približno 1000 evrov, toliko pa je tudi glavna nagrada za zmago.« In še: snooker ni biljard! Sta sorodnika, nista pa brata. Snooker je zahtevnejši in, zaradi tv-prenosov, prepoznavnejši.

Nazaj k Ani. Prava klepetulja je, jezik ji teče kot namazan (pa ne le slovensko, tudi portugalsko, angleško, hrvaško, špansko). Geni pač. Njen oče je namreč mojster žlahtne pisane besede in prevajalec Branko Gradišnik (mati, mimogrede, veleposlanica na Slovaškem Bernarda). »Imam srečo, da me starša podpirata v tem, kar počnem. Brez podpore ne moreš nič. Oče še zdaj, pa živi na Slovaškem, pride in naju z bratom pelje v Zagreb. Ne, ker bi moral, temveč ker naju rad gleda in podpira. Sprva sem se tega otepala, saj sem čutila dodaten pritisk, ni mi bilo všeč, ko je začel oče po tekmi pametovat. Zdaj to sprejmem, saj vem, da je tako zato, ker mu ni vseeno in mi hoče pomagati. Včasih mislim, da znam sama najbolje, pa hitro uvidim, da s takim odnosom ne morem napredovati,« priznava 20-letna Ljubljančanka, ki se tudi čez desetletje še vidi v biljardu. »Oče bi rekel: 'ako bog da'. Upam le, da mi bo še v veselje. Seveda bi rada kaj dosegla tudi na svetovnih prvenstvih, toda ključno mi je uživati v tem, kar počnem.«

Kreda v glavo

Tujina jo vleče in mika, to nosi v sebi, toda ... »Težko bi kar pustila vse za sabo. Rada bi kaj naredila za slovenski biljard, rada bi videla več igralk, igralcev, da bi bil šport prepoznavnejši.« Podmladka je pri nas (pre)malo, Ana pa trenerka novih rodov ne bi bila: »Prevelika odgovornost se mi zdi nekoga spraviti na to pot in nato oblikovati njegovo igro.« Bi od biljarda lahko živela do konca svojih dni? »To še premlevam. Si pa želim končati fakulteto, da imam vsaj nekaj na papirju za obdobje po koncu kariere.« Očetove gene ima, kar je dokazala že v šoli: »Ker zelo rada pečem, sem se odločila, da bom v okviru šolskega projekta napisala kuharsko knjigo receptov brezglutenskih sladic. Sama ne jem glutena, na več stvari sem alergična. Oče je potem pomagal izdati to knjigo, moj prvenec, prvi in najbrž edini tovrstni izdelek.« Veliko časa ji vzameta tudi štirinožna prijatelja, borderska ovčarja, s katerima trenira agiliti.

Še kolebate, ali bi se tudi vi preskusili v biljardu? Zabavno je. Ana? »Veliko anekdot imam, ker sem bolj neroden človek; ena stvar, ki je nisem sama zakuhala, pa se je zgodila na turnirju v Italiji, ko sem bila stara 15, 16 let. Starša sta spremljala moj dvoboj z neko Švedinjo, premagala sem jo, ona pa je v jezi s palico tako udarila kredo, ki je bila na mizi, da je mojo mamo zadela naravnost v glavo. Midva z bratom pa v smeh ...«