Tiskane izdaje
Če bi igrali odbojko, stali na parketu in čakali, da boste sprejeli tekmečev začetni udarec, na drugi strani pa bi na črti za servis stal slovenski reprezentančni korektor Mitja Gasparini, bi se vam zašibila kolena. Še precej večjim profičem od vas se. Enaintridesetletni Izolan ima v rokah eksploziv, v sebi pa izjemen temperament, ki se odraža v kričanju ob osvojenih ali izgubljenih točkah. Letošnje leto je zanj polno zmag, ne le na igrišču, tudi doma. Njegova hči Gala je namreč nedavno dobila sestrico, Anabell.
Čestitke ob rojstvu druge hčerke. Je biti dvojni očka kaj drugače, kot je bilo prej?
Malo več dela je, seveda. Me sicer ni prav veliko doma, žena to ureja in ji gre odlično od rok. Drugače pa: še par objemov več, ko sem doma, v tem je razlika.
Če bi vašo ženo vprašal, kako se znajdete v starševskih opravilih, kaj bi dejala?
Nobenih težav nimam, vse naredim, zgolj dojiti ne morem. Ali menjam tudi pleničke? Seveda jih, tisti očka, ki jih ne, zame ni pravi očka. Tudi v tem je svojevrstno veselje.
Za očetovski dopust pa verjetno ob tako zgoščenem ritmu ni bilo časa?
Ne, to pri nas ne obstaja. Selektor mi je dal teden dni prosto, več niti ne gre.
Pri porodu ste bili zraven?
Seveda, bil je carski rez, tako da nisem mogel biti čisto zraven, zato pa v sosednji sobi.
Koliko vam ob tako natrpanem urniku sploh ostane časa za družino?
Med sezono je z mano in imamo usklajen ritem: kadar nisem na treningu, sem pač doma. V reprezentanci pa prav tako izkoristim vsak prosti dan in se skušam družini čim bolj posvetiti. Najdem pa seveda tudi čas za prijatelje, kako zabavo ...
Izolan ste. V Izoli je šport št. 1 jadranje. Tudi vi jadrate?
Ne. Kot šport mi je všeč, a nisem imel prave priložnosti niti se nisem nikdar dovolj potrudil, da bi se spravil jadrati.
Izola je obmorska občina. Kako po vašem izkorišča svoj turistični potencial?
Premalo. Več bi se moralo vlagati v turizem. Poleti se še kar dogaja, pozimi pa je Izola skoraj mrtvo mesto. Nisem politik, a bi se gotovo dalo precej bolje izkoristiti potencial, ki ga ima celotna naša obala.
Ker ste z Obale, bi se mi zdelo samoumevno, da igrate tudi odbojko na mivki, a vas še nisem videl igrati. Zakaj?
Tam nekje do mladincev sem se še trudil. Ni bilo slabo, se mi je pa zagnusila na nekem turnirju v Kamniku, ker se mi je zdelo nelogično, da se odbojka na mivki igra pod obronki gora. Takrat sem si zaprisegel, da se tega ne grem več. Tudi s prijatelji jo igram zelo redko, letos mi ni uspelo, lani dvakrat. Tiste dneve, ko imam prosto, sem raje z družino, kot da bi se še tedaj potil.
Dvometraš ste. Vas je višina kdaj ovirala?
Ne. Kot vsi visoki otroci, za glavo višji od sošolcev, sem se malo čudno počutil, potem pa sem si našel krog prijateljev, ki so igrali odbojko in bili tudi visoki. Imam pa seveda tudi majhne prijatelje.
Pa obleke in obutev?
Ni težav, ker sem še nekako v normi. Številko noge imam 47, čevlji se še dobijo, kakšna številka več pa bi bila verjetno že problem.
Vas je kdaj vleklo v košarko?
Ne, ker je pri nas v Izoli ni bilo.
Če bi bili nižji, s katerim športom bi se bavili?
S snookerjem.
Pa playstation, za katerega ste včasih tudi radi poprijeli, je še v igri?
Nisem ga prižgal že kakih pet let, od rojstva prve hčerke. Okej, včasih s fanti kaj odigramo, ampak tudi to zelo redko.
Kako pa se Primorec z Obale počuti pozimi, denimo na smučeh? Starejša hči je videti že prav domače ...
Gala je letos res poskusila in ji je šlo odlično, po eni uri je že skoraj smučala. Jaz pa sem imel srečo, da smo šli, ko sem bil še otrok, vsako leto na sneg. Mi kar gre, resda bolj deskanje na snegu, ampak raje ne tvegam.
Je bilo letos kaj časa za dopust?
Da, dva tedna, ki sem ju resda preživel doma, v Kopru. Hči je premajhna, da bi kam šli in se kurili na soncu. Pravega dopusta do prihodnjega leta ne bo nič, bilo pa je super po dolgem času biti spet dva tedna v kosu doma.
Ste že kot otrok veljali za talent v odbojki?
Mislim, da. Pri 13 sem šel prvič na trening, ekipo smo sestavljali kar z ulice. Tudi jaz sem prijatelje, ki niso bili v nogometu, privlekel najprej na trening. Nekateri so zagrabili in ostali do članske konkurence, do tretje lige. Danes od tiste generacije igram le še jaz.
Kot igralec imate v rokah eksploziv. Ste že kdaj, seveda nehote, z udarcem poškodovali tekmečevega igralca?
Ne, to ne, kak nos je začel krvaveti ali pa so se komu malo zvezdice prikazale, ampak to gre mimo. Upam, da bo tako tudi ostalo. Če bi koga poškodoval, bi se najslabše počutil sam.
Servis je tudi eno vaših močnih orožij. Vam kdaj izmerijo hitrost žoge pri začetnem udarcu?
Na nekaterih tekmah se hitrost meri, trenerji včasih tudi uporabijo radar, ampak povečini bolj za hec kot zares.
Vaš rekord je ...
»Error« še ni nikdar pisalo (smeh), tam nekje do 124 km/h je šlo.
Zelo ste temperamentni, vsaj na parketu. Vam to v odbojki koristi ali škodi?
Na igrišču škodi zagotovo ne. Tak sem. Kričim, včasih tudi preveč, ko imam preveč energije ...
Kričite tudi doma?
Ne, doma skušam biti bolj umirjen.
Kako trenerji gledajo na vaš temperament, ga skušajo brzdati?
Ni se še zgodilo, da bi me kdo ustavil ali požugal, naj neham kričati, kar se mi zdi logično. Več kot jih kriči in več kot jih je »napaljenih« na parketu, bolje je za ekipo, ki se potem lažje odzove v težkih položajih.
Pa sodniki, ste si na ta račun prislužili že kak rdeč karton?
Rumene, rdeče ... V zadnji sezoni sem kot kapetan Verone precej komuniciral s sodniki, včasih tudi živčneje in ostreje, zato tudi nekaj kartonov.
Pa soigralci?
Malo postrani gledajo samo, kadar sem premiren. Če pride kak trening, ko na parketu ne kričim na ves glas, jim je malo čudno.
Ste se karakterno kaj spremenili, odkar ste očka?
Otroci te zagotovo spremenijo, skušam pa strogo ločiti odbojko na igrišču in življenje doma. Ne uspeva vselej, vedno je kakšno vprašanje, pogovarjamo se tudi o odbojki, vendar pa želim temperament oziroma kričanje pustiti na parketu in biti čim bolj umirjen doma.
Ste na treningih vzoren igralec?
Odvisno, v kakšnem smislu. Skušam se kar najbolj držati trenerjevih navodil, to zagotovo. Biti vzor mlajšim generacijam pa je vse težje, ker ti fantje že od začetka mislijo s svojo glavo. Ni več tako, kot je bilo v moji mladosti, ko sem starejše kolege gledal kot bogove. Mlade generacije so danes pač drugačne, kot smo bili mi.
Desetletje ste že član reprezentance, mlajši soigralci pa se menjajo.
In kako je videti?
Ne smem iti preveč v podrobnosti. Fant se predstavi pred celotno ekipo, nato pa izpolnjuje razne naloge, nas s čim »počásti«, če želi. Na koncu pa je vselej tradicionalno »mlatenje«.
Kruh ste si služili že v klubih v Grčiji, Italiji, na Poljskem, v Južni Koreji. Kje ste se počutili najbolj domače?
V Veroni, zame pa je bilo najbolje poskrbljeno še v Koreji.
In ko sva že pri Koreji: od kod sploh ideja, da bi igrali tam?
Ideja ni bila moja, Korejci so kontaktirali menedžerja, v desetih dneh smo bili dogovorjeni. Vse je bilo poskrbljeno; ko so se vsi – tudi doma – strinjali, ovir ni bilo več.
Zakaj je Koreja raj za korektorje?
Ker je v vsaki ekipi lahko samo en tujec. Pričakujejo torej, da bo tujec naredil razliko, domala sam igral tekme, zmagoval prvenstva. To bi oni radi, ne gre pa vselej tako, kot si zamislijo. Takšno razumevanje odbojke je napačno.
Tam ste verjetno dosegli tudi osebni rekord po doseženih točkah na tekmi?
Mislim, da res – 46. Gre tudi čez 50, kar je pred dnevi dokazal Avstralec Thomas Edgar, ampak si tega ne postavljam za cilj. Še enkrat v Korejo za kaj takšnega zagotovo ne bi šel.
Ste se tamkajšnjega življenjskega sloga hitro navadili?
Da. Zame je bilo odlično poskrbljeno, 24 ur dnevno sem imel na voljo prevajalca, njegova služba je bila biti z mano, saj so v klubu le trije, štirje govorili angleško. On živi v istem kompleksu kot ekipa in ti je na voljo, kadar ga potrebuješ.
Družina je šla z vami?
Da, Gala je hodila tam v vrtec. Takoj se je navadila, po dveh mesecih je nekaj malega znala tudi že korejsko.
Korejska hrana vam je ustrezala?
Mi je, saj imam rad pikantno, s paličicami tudi ni bilo težav. Le za hčerko je bilo sprva nekoliko preveč pikantno, ko pa se je navadila in našla jedi, ki so ji ustrezale, ni bilo več težav.
S komuniciranjem v tujih klubih niste imeli težav?
Italijansko znam, poljsko sem se naučil, grško in korejsko ne. Angleško tudi govorim, ni bilo težav.
S katerim dosedanjim trenerjem vam je bilo najbolj v užitek delati?
Z Gianijem. Z njim sodelujem že dve leti, ki sta bili zame najboljši v karieri. Na treningu točno ve, kaj dela.
Potem bo selitev v Pariz težka?
Ne vem še (smeh) ...
Dobro, pa odločitev za selitev v Pariz?
Da in ne. Bila je težka, ker sem si želel ostati v Italiji, blizu doma. Videl pa sem, da ženi in družini selitev ni bila v napoto, zato je bilo takoj lažje.
Gre Gala že kaj po vaših stopinjah, imate odbojkarsko žogo doma?
Niti ene. Resnici na ljubo se mi zdi, da za žogo ni najbolj nadarjena, trenutno ji plavanje najbolj ustreza.
Opišite se karakterno v treh, štirih besedah.
Ojej, to mi gre pa vselej slabo z jezika.
Dejan Vinčič (od strani prisluškuje delu pogovora, vskoči in našteva z rahlim nasmeškom): Iskren, pošten, vedno dobre volje in nasmejan, pravi prijatelj, delaven, stoodstotni profesionalec.
Zdaj pa še vi, Mitja ...
Poskušam biti vse našteto, mi pa seveda ne uspeva vselej.
Ste slišali za metode dela nemškega selektorja Vitala Heynena v zadnjem obdobju, ko je igralce osamil, jim prepovedal uporabo vseh elektronskih sredstev in jih kot askete poslal v naravo? Se strinjate z njimi?
Če bi Giani to zahteval od nas, bi se pač morali prilagoditi. Ampak kolikor ga poznam, to ne pride v poštev. No, vsaj upam, da ne bo nikdar prišlo, ker to pa res niso metode, ki bi mi bile pisane na kožo.
Precej se pojavljate na družbenih omrežjih. Kako to?
Nimam kaj početi, pa grem malo pogledat.
Prepoznavni ste, na ulici vas tu in tam ustavljajo. Vam to godi ali vam je odveč?
Vedno je prijetno, če te kdo ustavi na cesti, se pa to ne dogaja tako pogosto. Ob Obali bolj prijatelji, s katerimi smo se že prej poznali.
Pa po tekmi, ko je treba deset minut deliti avtograme?
To je v redu dvakrat v sezoni, po vsaki tekmi in po dveh urah in pol skakanja po parketu pa bi bilo kar malo zoprno dati sto avtogramov.
Kako izkoristite prosti čas?
Kofetkam s prijatelji, kot bi rekli tu v Ljubljani. Rib ne lovim več, enkrat mi je letos vendarle uspelo.
Pazite nase pri prehrani? Ste pozorni, kaj vržete v usta?
Ne, nikoli nisem bil. S tem nimam težav, niti ne vem, kako bi bilo, če bi pazil, ker se nisem nikdar držal kake diete ali prisegal na športno prehrano. Nisem tak tip človeka.
Ob koncu še malo polaskajva vaši ženi Deborah ...
Res je pridna, sprejela je, da sem vrhunski športnik. Prvič, ko se mi je ponudila tujina, sva se dogovorila, da gre z mano, zdaj mi sledi in me podpira v tem, tudi ona rada potuje. Rajši je dlje od doma kot čisto blizu.
Kako že pravijo: tri vogale v hiši podpirajo. Vaša tudi?
Moja tudi tri, zadnjega pa hčerki.
Že kaj gledate v prihodnost? Kje se vidite čez deset let?
Ozrem se v prihodnost, pa takoj pogledam stran. Upam, da bom še dolgo igral, o tem bom razmišljal pozneje.
Nekaj vaših nekdanjih reprezentančnih kolegov je že zaplulo v trenerske vode. Vas tudi kaj vleče?
Za zdaj ne. Morda se v tem danes vidim malo bolj kot pred petimi leti, ampak še ne.
Imate kakega vzornika?
V športu že nekaj časa ne, na začetku je bil to Andrea Sartoretti. V življenju pa očeta.
Ste vraževerni?
Ravno prav. Moje gate še niso izgubile ... Hec, tudi gate menjam na tekmah. Kakega posebnega rituala pred dvoboji nimam, le vezalke zavežem vselej enako.
Ko imate prost vikend, se znorite ali raje počivate?
Rajši počivam. Nisem več v letih za znoret. Bilo je dosti tega, zdaj pa mora biti že kar posebna priložnost za žur s prijatelji.
