Pred nočno izmeno izstreli 70 nabojev

Na treningu s strelko Petro Dobravec.

Objavljeno
07. september 2014 23.39
Strelka Petra Dobravec v Ljubljani, 3. septembra 2014
Mojca Finc, šport
Mojca Finc, šport
Petra Dobravec ni tipična šport­nica. Strelstvu se je zapisala šele pri 40 letih. Po komaj štirih letih resnega treninga s pištolo je bila le krog oddaljena od finala na velikih tekmah. Na strelišče je na dan pogovora prišla z nočne izmene. Dela v treh, zato si trening razporeja glede na urnik v službi. Prav nič utrujena se ni zdela. Pokonci jo je držal adrenalin pred nastopi na zanjo premiernem svetovnem prvenstvu v Granadi.

S strelstvom se je Petra Dobravec, ki bo v prihodnjih dveh tednih debitirala na svetovnem prvenstvu v Španiji, seznanila pred dvanajstimi leti, ko jo je na čipkarskih dnevih priteg­nilo tekmovanje z zračno puško. Prijela jo je v roke in pobrala vse nagrade. Med streljanjem jo je opazil trener Branko Košir in jo povabil v strelsko društvo v Železnikih. »V roke mi je potisnil puško, meni pa je pogled ves čas uhajal k pištoli, s katero je streljal eden od kolegov na treningu. Posodil mi jo je in našla sem tisti pravi občutek: to je to!« je opisala, kako je spoznala svojo novo veliko ljubezen. Trener ji je priskrbel pištolo in igra se je začela. »Hranila sem jo v kovčku, za dušo streljala dvakrat, trikrat na leto,« se spominja sogovornica. V tistem obdobju je imela namreč preveč zaseden urnik; poleg službe jo je polno zaposlovala materinska vloga – sin Sandi zdaj šteje 22 let, hči Erika je leto dni mlajša –, hodila pa je tudi v večerno šolo, zato časa za resne treninge ni imela.

»Na tekme sem hodila kot gledalka, streljal je namreč tudi moj sin. Ko sem poleti 2010 končala šolanje, pa me je spet poklical trener. Odločila sem se, da jeseni začnem trenirati. Priskrbel mi je novo pištolo. Najprej sem vadila dvakrat na teden, kmalu dodala še en dan, zdaj treniram vsak dan. Že uvodni rezultati so mi odprli vrata v 1. b ligo, na t. i. kontrolkah sem napredovala med najboljše štiri v državi in si zelo hitro prislužila reprezentančno trenirko. Zdelo se mi je neverjetno, češ nastopam v reprezentančni opravi,« je na svoj napredek upravičeno ponosna Petra Dobravec.

Včasih je od daleč gledala legendarnega Rajmonda Debevca in uspešno mlado strelko Živo Dvoršak in občudovala njune dosežke. »Kmalu spoznaš, da sta tudi onadva običajna, preprosta človeka,« je o slovenskih strelskih bogovih s puško spregovorila 44-letna Dobravčeva in razkrila, da se starejše generacije pogosto obremenjujejo z delitvijo na strelce in »pištolarje«, novi rodovi pa so te meje povsem zabrisali; vsi so ena velika enotna družina.

Zvečer ima strelišče zase

Na pištolo se je hitro navezala, pravi, čeprav je orožje do tistih usodnih čipkarskih dnevov sploh ni zanimalo. Njena ljubica, kakor jo je poimenovala v pogovoru, tehta malo več kot kilogram. »V Sloveniji so vsi kupovali pištole znamke Steyr, moja pa je Morinijeva. Ko sem na tekmi v Slovenskih Konjicah premagala vse steyrje, sem se odločila, da obdržim morinija,« je razkrila sogovornica, ki na treningu izstreli 70 nabojev.

S trenerjem, ki je sicer zaposlen v zdravstvenem domu v Železnikih, se na treningu srečata po opravljenih službenih dolžnostih. »Kadar delam popoldne, pridem na trening ob 22. uri, končam malo čez polnoč. Kadar sem v nočni izmeni, pridem na strelišče okrog 19. ure, ob 22. uri pa me čaka služba,« je povzela svoj urnik. Na voljo ima petstezno strelišče, ki ga dopoldne zasede mladi rod: »Dopoldne imajo otroci prednost, zato najraje streljam zvečer, tudi če moram zjutraj v službo. Ko vsi končajo, jaz začnem. Kdo pa bo streljal ob desetih zvečer? Strelišče imam tako povsem zase.«

Rituala pred treningom nima. Raztegne mišice (»Včasih me boli v križu, saj se že pozna emšo«), se umiri, obuje strelske čevlje, v roke vzame pištolo in pred očmi ima le še tarčo. Kakšne so po njenem predispozicije dobrega strelca?« Moraš biti flegma, znati odklopiti ves svet okoli sebe. Obstajaš le ti, tvoja pištola in tarča, ne vidiš in ne slišiš nič drugega. Roka mora ubogati možgane, obvladati moraš vse čute. Če te kaj zmoti, lahko umakneš pogled, a ko ga spet usmeriš na tarčo, si 100-odstotno osredotočen na strel.« Zaradi utrujenosti, ki jo prinese iz službe, se ji kak­šen trening zdi obupen. »Če si zelo zdelan, ti zbranost hitro popusti. A pri vadbenem procesu je pomembno ohraniti strelsko kondicijo. Vem namreč, da bom svoje zmožnosti pokazala na tekmi,« je poudarila. Ko gre zares, zbranost obvlada: »Včasih je treba na nastop čakati tudi šest ur. S tem nimam težav.«

Moški ji čestitajo

Na letošnjem evropskem prvenstvu v Moskvi je dosegla 12. mesto, najboljšo slovensko uvrstitev na velikih tekmovanjih z zračno pištolo; zelo malo ji je zmanjkalo za veliki finale. »Dober strelski občutek držim že dolgo časa in nočem ga izpustiti, čutim, da je pravi,« je bila pred nastopi na vrhuncu sezone v Španiji optimistična Dobravčeva. »Celo leto imam v glavi to SP. V vsakem pogovoru mi misli tavajo na strelišče v Granado,« je priznala in dodala, da jo je strelstvo zasvojilo s prvim uspehom. »Vsak dober rezultat dvigne motivacijo. Kar padeš v ta šport, oklene te in te ne izpusti. Cilji se ves čas stopnjujejo,« je povedala strelka, ki sanja o olimpijskih igrah v Riu de Janeiru.

Kako pa se na žensko s pištolo odzivajo moški? »Noro! Ko na memoria­lu streljamo v enotni konkurenci, najprej težko sprejmejo, če jih premagam, ampak seveda pridejo čestitat. Sicer pa čutim, da se drugi veselijo z mano. V strelstvu nismo jezni na tistega, ki nas je premagal, ampak nase, ker nismo bili boljši,« se je že velikokrat prepričala. Na vprašanje, ali so ženske boljše strelke od moških, pa je prikimala: »Ne pustimo se sprovocirati in znamo se pobrati tudi po slabih strelih.«

Poleti si rada privošči tudi konkretnejši oddih od treningov, to leto pa si bo zapomnila po najkrajših počitnicah. »Ko sem na dopustu, se povsem odklopim od službe in strelstva. Letos pa sem si privoščila le štiri takšne dneve. Preživela sem jih na morju. Večino časa sem podredila pripravam za SP. Komaj čakam, da se začne!« se Petra Dobravec veseli novega dokazovanja.