Tiskane izdaje
Zürich – Odkar se je Primož Kozmus leta 2003 na svetovnem prvenstvu v Parizu prvič na velikem tekmovanju prebil v finale, v boju za kolajne še nikdar ni nastopil tako slabo, kot je v soboto v Zürichu. S komaj 77,46 metra je zasedel zgolj 6. mesto, kolajna je bila zelo daleč. Čeprav je njegov padec očiten, pa sprememb v ekipi ne napoveduje, a še vedno meri na OI 2016.
Vse do zadnjega je Kozmus napovedoval, da lahko v finalu vrže okoli 79 metrov, kar naj bi kazale rezerve, ki jih je še imel ob metih okoli 77 m. A njegove ocene so bile daleč od uresničitve. Resda je že v prvem finalnem poskusu dosegel svojo najboljšo daljavo v sezoni, ki ji je nato dodal še centimeter, vendar pa so za njim ponesrečeni trije meseci in v Zürich je pripotoval le z rezultatom 77,44 cm, kolikor je dosegel na nedavnem državnem prvenstvu. Že pri 77,46 m se mu je ustavilo, zadnji trije meti, v katerih so tekmeci kazali vedno več (šest od osmih superfinalistov je najboljši met doseglo v dodatnih treh poskusih, ob Kozmusu to ni uspelo le še osmouvrščenemu Davidu Söderbergu), so bili neveljavni. Resda je imel še pred peto serijo v rokah bron, a ob stopnjevanju boja je bilo jasno, da bo zanj moral dodati še kakšen meter, tega pa ni bil sposoben. Na koncu ga je tako ob odličnih Krisztianu Parsu (82,69) in Pawlu Fajdeku (82,05) prehitela še trojica, od katere je prvo kolajno na velikih tekmah osvojil Sergej Litvinov.
»Začetek tekme je bil zelo dober, ko sem želel v nadaljevanju dodajati hitrost, pa sem se začel loviti. Vedel sem, da moram iti na vse ali nič, a niti en met se ni izšel, kot sem si želel. Še po prvi seriji sem bil prepričan, da bo šlo, vendar se mi pri višji hitrosti tehnični model podre. Očitno sem se uštel, ko sem mislil, da sem sposoben preseči 79 metrov. Dejstvo je, da nisem izpolnil cilja,« je priznal Kozmus, potem ko je s 6. mestom izenačil svoj najboljši rezultat z evropskih prvenstev. In zakaj je tako narobe seštel, koliko je ena plus ena? »Vadil sem s počasnejšim vhodom in mislil sem pač, da bo s hitrejšim kladivo letelo dlje. A nisem računal, da se mi bo z višjo hitrostjo podrl tehnični model. Očitno pripravljenost ni na dovolj visoki ravni,« odgovarja brežiški atlet, ki od Pariza 2003 še nikdar ni za kolajno zaostal skorajda dva metra, prav tako nikdar ni v finalu vrgel kladiva manj kot 78 metrov. Na SP 2003 je bil namreč peti z 79,68 m, na OI v Atenah spet peti z 78,56, na EP 2006 šesti z 78,18, na SP 2007 drugi z 82,29, na OI v Pekingu 2008 je postal olimpijski prvak z 82,02, v Berlinu 2009 svetovni prvak z 80,84, na SP v Daeguju je bil bronast z 79,39, na OI 2012 pa srebrn z 79,36. Lani je na SP v Moskvi ostal brez kolajne (4.), z 79,22, v Zürichu je torej zmogel le še 77,46.
Padec je očiten, pri slabih 35 letih je zelo težko verjeti, da se bo krivulja še enkrat obrnila navzgor, verjetnost poškodb, s katerimi je imel težave tudi letos, pa se ne bo zmanjševala, kvečjemu nasprotno. Kljub temu Kozmus vztraja, da se še lahko približa najboljšim, da še lahko ulovi korak s Parsom in Fajdekom – letos sta mejo 80 metrov presegla še Egipčan Mostafa Al-Gamel in Tadžikistanec Dilšod Nazarov –, Rio de Janeiro ostaja veliki cilj ne glede na to, da je olimpijski cikel začel z dvema velikima tekmovanjema brez kolajne … »Ne smem ga tudi končati na tak način. Zdaj se bo začela borba, ne bom popuščal. Mislim, da se še lahko borim za najvišja mesta. Vse bom stavil na Rio. Najprej bo treba dvigniti telesno pripravljenost, pri čemer bo seveda potrebna velika previdnost, da ne bi prišlo do kakšne poškodbe. Na 'stara leta' ne bom norel, postopoma bom dvigoval raven, potem pa bomo videli, ali sem sposoben tehnično zdržati mete pri višji hitrosti. Prihodnje leto bo jasnega veliko več,« razmišlja Kozmus, ki zavrača vsakršno možnost o trenerju, češ da pri teh letih spremembe niso smiselne, tako da mu bo še naprej v pomoč Primož Četrtič.
