Priložnost, ki se Ratejevi skoraj gotovo ne bo ponudila več

Zürich – V slovenskem taboru je bilo vse nared za proslavitev prve kolajne na evropskih prvenstvih po letu 2006, a penina je nazadnje stekla po grlu z veliko grenkobe in bolj v tolažbo. Martina Ratej pač znova ni zdržala pritiska in je v metu kopja zasedla le 6. mesto, veliko manj od pričakovanj. Ne le z uvrstitvijo, še precej bolj je razočarala z nastopom.

Martina Ratej se je do finala Züricha v tej sezoni kazala v odlični luči, navdušila je s svojo visoko ravnijo nastopov, trener Andrej Hajnšek je zadovoljno ugotavljal, da je v primerjavi s prejšnjimi leti veliko močnejša »v glavi« in vse to so odsevale tudi torkove kvalifikacije. A naj je Štajerka še tako zavračala neposredne pogovore o kolajni in se raje osredotočala na mete, se ji je misel na preboj med najboljšo trojico na stari celini močno zajedla v podzavest. Veliko bolj, kot bi si želela in v finalu je le še enkrat več podlegla pritisku. Za rezultate na najpomembnejših tekmah pač moraš biti iz pravega testa.

Še kvalifikacije, ki so bile psihično veliko manj obremenjujoče, so napovedovale kolajno, a kaj ko je bila slovenska atletinja v finalu povsem neprepoznavna, izgubljena, vsega, kar se je dogajalo, preprosto ni zdržala. Da je bila na koncu še sama osupla nad razpletom, seveda ne čudi, saj je največ zmogla zgolj 61,58 metra, pri čemer je bil že začetek z le 58 m izjemno neobetaven, v naslednjih štirih serijah pa je dosegla 60,78, 59,45, 61,58 in slab niz zaokrožila s 56,84. Rezultat je še toliko slabši, če pogledamo njene letošnje najboljše dosežke, saj je v Dohi zmagala s 65,48, v Rimu je bila druga s 63,12, v Lozani prav tako drugouvrščena s 64,63, v Monaku je bilo za 2. mesto dovolj 64,58, v Velenju je opravila s konkurenco s 66,13, na državnem prvenstvu v Celju je kopje vrgla 64,14, v Ostravi, kjer je bila spet prva, 64,15, v negativno izstopa zgolj nastop v Talinu. Pri čemer je bil to za AZS prvi vrhunec sezone, saj je šlo za evropsko ekipno prvenstvo druge ravni, Ratejeva pa je bila nepričakovano samo druga, v slabih vremenskih razmerah je vrgla 55,66. To je bil torej edini spodrsljaj, ko jo je premagala Tatjana Haladovič, na vseh drugi tekmah je morala premoč priznati zgolj Barbori Špotakovi, olimpijski prvakinji, nekdanji svetovni, od četrtka pa prvič tudi evropski.

Slovenka bi torej z večino naštetih rezultatov osvojila naslov evropske prvakinje (Čehinja je zmagala s 64,41), samo dva pa ne bi bila dovolj za kolajno (tretja Linda Stahl s 63,91). »To nisem bila jaz. Ne vem, kaj se mi je zgodilo, da nisem mogla sestaviti niti enega meta. Verjela sem vase, a preprosto ne vem, kaj mi je bilo. Očitno sem se v preveliki želji zakrčila, ko je v finalu potreben dober met, je blokada prevelika, enostavno ne gre. Glede na to, kako se je razpletala letošnja sezona, je to zame največji poraz v karieri. Na vsaki tekmi sem presegla 64 ali 65 metrov, to bi bila danes kolajna …« Ratejeva po koncu tekme ni mogla verjeti, kaj je izpustila iz rok. V popolnem šoku je lahko le ugotovila, da ji načrt z izogibanjem pritisku nikakor ni uspel. Ob tem si je lahko le želela, da bi imela takšen pristop kot denimo Srbkinja Tatjana Jelača, ki je do Züricha najdlje kopje vrgla 61,50, v finalu pa 64,21 in tako nepričakovano pospravila v žep srebrno kolajno.

Ne le to, da bi z želenimi 65 metri Ratejeva osvojila zlato, dodatno je bolelo tudi zavedanje, da takšne – življenjske – priložnosti skoraj gotovo nikdar več ne bo imela. Ko se bosta po porodu vrnili svetovna prvakinja Christina Obergföll in zmagovalka Daeguja 2011 Marija Abakumova, bo pač vse veliko težje. »Res težko, da se mi bo še kdaj ponudila vsaj podobna priložnost,« je prikimala 32-letnica, ob tem pa tudi priznala, da bi ji pomoč strokovnjaka za psihološko pripravo na prizorišču prišla še kako prav.

Niti najmanjša tolažba ni za Ratejevo, da je 6. mesto njena najboljša uvrstitev na velikih tekma. Razumljivo je, da bi zamenjala tudi vse rezultate v diamantni ligi, v kateri je sicer konkurenca močnejša kot na EP, a ker je mitingov v eni sezoni veliko, so pač pritiski veliko manjši in s tem je vse lažje. »Sicer bom skušala na preostalih tekmah diamantne lige dokazati, da sodim na najvišjo raven, a to ne bo isto. Evropsko prvenstvo je mimo, kolajne za letos so podeljene,« s sklonjeno glavo Zürich zapušča Ratejeva.

Razočarana tudi Tina Šutej

Skakalka s palico Tina Šutej realno ni mogla računati na tako visoko uvrstitev kot Ratejeva, pa vendar je tudi ona finale Züricha končala močno razočarana. Zgolj en dober skok, in to v tretjem poskusu na začetni višini (435 cm), je bil pač premalo, da bi zadovoljil tekmovalko, ki si je želela nov državni rekord (462), s katerim bi se uvrstila tik pod vrh. »Vsekakor sem pričakovala več, vendar mi zalet predstavlja prevelike težave. Noge so mi odpovedale in v pripravljalnem obdobju na novo sezono bom morala marsikaj popraviti,« je 10. mesto ocenila Šutejeva, zavedajoč se, da je bilo za kolajno dovolj zgolj preskočenih 460 cm.