Tiskane izdaje
Penina »Primus in Cosmos« je bila v brežiškem gradu oziroma Posavskem muzeju pravšnja pijača za slovo od tekmovalne kariere Primoža Kozmusa. Spomnila me je na haiku iz leta 2007, ko je prvič stopil na zmagovalni oder na največjih tekmovanjih. Srebrno kolajno v Osaki sem pospremil z enajstzlogovnim japonskim haikujem »secundus in mundus - (bo) - primus in cosmos«. To je bila pravzaprav napoved zlate olimpijske kolajne v Pekingu 2008 in naslova svetovnega prvaka v Berlinu 2009, s katerima je Brežičan ne le postal najboljši slovenski atlet vseh časov, ampak se je vpisal med največje metalce kladiva v zgodovini te discipline. Primus in Cosmos je očitno postal slogan oziroma simbol, ki ga bo v vsej razsežnosti te prispodobe spremljal tudi po koncu kariere.
Neuresničena želja šampiona je ostal le svetovni rekord. Nekaj časa je menil, da je 86,74 m Rusa Jurija Sediha možno izboljšati, potem pa je ugotovil, da je to rezultat nadšportnika iz drugih časov, ki ga s treningom brez dopinga ni možno doseči. Za ta korak se ni odločil, ker bi moral iti prek svojih meja – namesto dobrih 2000 ton uteži na leto bi jih moral dvigniti 3500! Svoje meje, naj bodo telesne ali umske, Primož zelo dobro pozna. Prvič je leta 2009 nehal, ker glava ni zmogla slediti telesu, letos pa zaradi tega, ker telo ni zmoglo slediti glavi.
Kozmusa s petimi kolajnami seveda ni težko umestiti v zgodovino slovenskega športa. V panteonu naših največjih športnih junakov se je pridružil olimpijskim šampionom in svetovnim prvakom Leonu Štuklju, Miru Cerarju, Iztoku Čopu, Luki Špiku in Tini Maze. Osvojil je torej vse, kar je v športu najbolj spoštovanega. V Posavskem muzeje v Brežicah so ga umestili v alejo brežiških velikanov – ob jezikoslovca Jožeta Toporišiča, slikarja Miroslava Kuglerja in Kamilo Volčanšek, igralca Slavka Cerjaka, režiserja Damjana Kozoleta in Saša Podgorška ter pevko Nušo Derenda in rokersko skupino Demolition Group ter seveda brestaniškega rojaka, zeliščarja Simona Ašiča. Pripravili so tudi občasno razstavo kolajn, opreme, priznanj in plaket. Med drugim je tudi častni občan Brežic. Škoda je le, da v Posavskem muzeju velikih ljudi niso postavili povsem v ospredje. Bolj kot dogodki zgodovino pišejo ljudje. Primož je spisal najlepšo športno.
Svojo športno zgodbo je včeraj dokončal. Zdaj ga čaka druga, v mnogočem težja. Nanjo se je za razliko od nekaterih letošnjih upokojencev – Tine Maze, Mitje Petkovška, Tomaža Razingarja – deloma pripravil že pred šestimi leti. Zagotovo ve, kaj ga čaka, zato tudi ni želel veliko razpredati o prihodnosti, čeprav ima pripravljene projekte, ki veliko obetajo. Ob slovesu od tekmovalne kariere je brž dobil tudi dve ponudbi za delo oziroma službo: v olimpijskem komiteju mu jo je obljubil predsednik Bogdan Gabrovec, v atletski zvezi pa ga želijo za športnega direktorja. Če bi k temu dodali še vse hvale o korektnosti, odprtosti, neposrednosti, izkušnjah, ugledu in spoštovanju, bi lahko rekli, da je slovenski šport dobil idealnega funkcionarja. A pr(v)i-mož slovenske kraljice športa dobro ve, da je z obljubami dandanes tako, kot je s kokošmi. Nikomur nič ne obljubljajo, ampak kokodakajo le zato, da zvalijo jajce. Miselne nastavke za to, kar želi početi, Kozmus ima. Tudi voljo in željo, da bi mladim s svojimi neprecenljivimi izkušnjami olimpijskega zmagovalca pomagal prebroditi ovire. Srečno, Primož!
