Tiskane izdaje
Ljubljana – V ušesa so si namestili slušalke z glasbo, čez usta poveznili športne šale, na roke si privezali balone in se v živopisani množici pognali v tek po ljubljanskih ulicah. Med njimi so bili supermani, minjoni, celo tekač z desko na valovih. Z nalezljivo pozitivno energijo so začarali mesto in proslavili jubilejni 20. rojstni dan ljubljanskega maratona.
Med ogrevanjem na startu pred parlamentom je udeležence ljubljanskega maratona nagovoril nekdanji atletski as Colin Jackson, Andrej Šifrer je odbrenkal svežo himno prireditve, podplate je s tolkaškimi takti »podžgal« Strojmachine. Dvajset minut je trajalo, da so čez start stekli vsi polmaratonci in maratonke, bilo jih je 10.340. S tistimi na deset kilometrov je včeraj teklo skupaj 17.000 športnih ljubiteljev, v dveh dneh približno 25.000. Vsak je kilometre premagoval s svojo zgodbo.
Poslastica za mazohiste
V ciljnem prostoru so po premagani desetkilometrski razdalji poskakovali in se raztezali sodelavci Marko, Robi in Almir v majicah z napisom podjetja (Automatic servis), v katerem so zaposleni. »Iz službe je teklo približno 60 sodelavcev. Za nas tri je bilo precej evforično doživetje, pravih priprav nismo imeli. Rekreativno igramo nogomet in košarko, tečemo pa že v službi, zato nam ni treba posebej trenirati, saj imamo moči in kondicije dovolj,« se je dopolnjevala dobro razpoložena trojica in razpredala o nadaljnjih korakih: najprej na masažo, nato na juho, pozneje na zasluženo pivo. Nasmejana je bila tudi medicinska sestra Katja. »Pred leti sem tekla v Radencih, po dolgem času sem se spet odločila, da se preizkusim v množici. Pripravljala sem se, kolikor mi je dopuščal čas, nekaj mi ga je vzelo načeto zdravje, nekaj vreme, ki je bilo tokrat idealno za tek. Nisem startala na rezultat, bolj pomembno mi je bilo vzdušje. In bilo je zelo prijetno,« je bila zadovoljna sogovornica, ena od zaposlenih v ZD Ljubljana, ki so se včeraj podali na tekaški izziv.
Čez ciljno črto je po premaganem polmaratonu precej zadihan pritekel Matjaž iz Medvod, trener v Badmintonskem klubu Ljubljana. »Za mazohiste je tole prava poslastica,« se je pridušal. »Prvič sem se odločil za 21 kilometrov, lani sem šel na maratonsko razdaljo, kot je bila boleče postavljena stava. Kakorkoli, čeprav sem se tudi tokrat mučil, je bil občutek, ko sem premagal traso, čudovit. Sem oče dveh otrok – prav lepo bi ob tej priložnosti pozdravil svoji Elo in Mio – in priprave so bile temu primerne; ni jih bilo veliko,« je pripovedoval. Kje vidi »največji plus« dogodka? »Tekmoval sem v veliko športih, a tek je edini, ki postreže z energijo, pri kateri se vsak počuti kot zmagovalec. Za enak občutek v kakšnem drugem športu moraš biti resnično prvi, pri teku pa smo zmagovalci vsi,« je lepo sklenil misel.
Iz Katarja v domačo množico
Navdušena nad tekaškim razpoloženjem in pozitivnim nabojem je bila Petra, ki je zaradi ljubljanskega maratona priletela iz Katarja, kjer prebiva. Svoje meje je preizkušala na 21 kilometrih. »Bilo je vrhunsko, vse – organizacija, vzdušje, temperature. Navijači so bili tako glasni kot še nikoli prej. Res sem uživala. Za ta polmaraton sem se pripravljala dva meseca, tekla sem pri 30 stopinjah Celzija ob morju, zato mi je tale temperatura zelo ustrezala,« je dejala sogovornica, ki je spodbujala partnerja na maratonski razdalji.
Med zadnjimi polmaratonci je ciljno črto dosegel Milan iz Srbije. Označil se je za »padalca« med prijatelji, ki redno in veliko tečejo. Iz Beograda so se pripeljali z dvema dvonadstropnima avtobusoma. Čeprav množica hitro posrka tekača vase in ga vrže iz svojega ritma, se je držal načrta. »Na prvem mestu sta moje zdravje in počutje,« je dejal Beograjčan, ki pa si je po teku zaželel kokakolo. Njegova someščanka Marija se je prvič lotila 42 kilometrov, s seboj pa je imela celo navijaško ekipo. Pet se jih je pripeljalo že v petek, v soboto so si privoščili kremne rezine na Bledu, včeraj pa so svojo junakinjo spremljali ob progi. Pa ne le na startu, sledili so ji še na štirih mestih ob trasi. Piko na i je postavil njen partner, ki se ji je pridružil na zadnjem kilometru po pretečenem polmaratonu.
Kakor da bi se samo sprehodil, je deloval Radovljičan Uroš. Na ljubljanski prireditvi je tekel štirinajstič. Vknjižil je svoj letošnji šesti maraton. »Prvo polovico mi je šlo super, v drugi pa sem imel težave. Zdi se, da je vedno 21. kilometer tisti, pri katerem me pričaka kriza; drugi pospešijo, jaz pa upočasnim,« je opazil gorenjski tekač, ki je kljub temu izpolnil zastavljeni cilj, 42 kilometrov je premagal v manj kot treh urah. O čem je razmišljal med tekom? »Gledal sem ljudi okrog sebe, tistim, ki so me prehiteli, sem privoščil, še lepše se mi je zdelo, ko sem koga prehitel jaz. Opazoval sem tudi čudovito Ljubljano,« je nizal vtise s proge.
Da je premagal 42 kilometrov, je bil zadovoljen tudi Klemen, ki je pozneje doma sedel za računalnik, da bi med rezultati na uradni spletni strani poiskal, katero mesto je zasedel. »Iskal sem zaman. Rezultatov ni. Jaz in še 20.000 drugih je prispevalo 35 evrov za startnino, na koncu pa niti ne vem, kam sem se uvrstil, meni se to ne zdi korektno,« razočaranja ni skrival sogovornik, češ v dobi interneta si se lahko poiskal le med natisnjenimi rezultati na oglasni deski v parku, kjer se je gnetlo ljudi.
Preskok v najvišji razred?
Za tiste, ki so precenili svoje sposobnosti in so pri boju samih s sabo izgubili nadzor, je skrbela 21-članska zdravstvena ekipa. »Imeli smo 30 intervencij, polovica je bila poškodb, obravnavali smo še izčrpanost, slabost, kolaps. Dva človeka smo odpeljali v Klinični center,« je s podatki, medtem ko je v cilj prihajala druga polovica maratoncev, postregla dr. Petra Zupet. »Dela je bilo približno toliko kot v prejšnjih letih, pričakovala pa sem, da ga bo manj, saj so bile temperature za tek optimalne,« je še dodala.
Direktorju prireditve Gojku Zalokarju se je po prireditvi odvalil kamen od srca. Pri pripravi jubilejnega dogodka se je njegova ekipa spopadala z veliko težavami, kot so potek trase, varovanje, razredčene vrste policistov zaradi begunske krize, sponzorji, na katere so upali, a se niso odzvali ... Navzven težav ni bilo videti, prireditev so izpeljali skorajda brezhibno. »Da ne bi bili preveč evforični, bi nam namenil oceno 4+. Zaznali smo stvari, ki jih je treba še izboljšati. Delamo natančno analizo, z zelo dobrim odzivom ugotavljamo, kje so pomanjkljivosti. Razumljivo je, da pri tako velikem organizacijskem zalogaju ne more biti vse 100-odstotno, te malenkosti bomo popravili prihodnje leto,« je črto pod prireditev potegnil predsednik organizacijskega odbora Andrej Razdrih.
V čem še vidi izzive prihodnosti? »Želimo si preskok v najvišji razred. Že prihodnje leto bo udeležba še večja, pridobili pa bomo še boljše vrhunske tekače kot letos. Kje so naše meje glede množičnosti, ne ve nihče. Župan meni, da pri 50.000 udeležencih, jaz pravim, da je to preoptimistična ocena. Naše rezerve so vsekakor pri udeležbi na 42 kilometrov,« je poudaril Razdrih in govoril še o preizkušnjah za otroke in mladino. »Zelo so pomembne, saj mladi spoznajo, zakaj je tek dober in lep, mi pa si ustvarjamo bazo za tek 'odraslih'. Ob sobotah gradimo za nedeljo. Za prihodnost,« se je ozrl k podmladku Razdrih, sicer velik ljubitelj teka. Nazadnje se je na ljubljanskih ulicah med udeležence podal v 90. letih. Če bi le lahko, bi zelo rad vsaj na katerem od prihodnjih dogodkov iz čevljev organizatorja smuknil v tekaške copate.
