Prvo veliko ime slovenskega juda

Danes je judo eden najuspešnejših slovenskih športov. Prvo kolajno na članskih velikih tekmovanjih, bron na evropskem prvenstvu, je leta 1969 osvojil Štajerc Stanko Topolčnik, ki je pri 65 letih nepričakovano umrl 13. aprila lani, doma v Kovači vasi.

Njegov 45 let stari dosežek v belgijskem Oostendu je bil nekaj izjemnega. Trajalo je namreč več kot tri desetletja, preden je kdo od slovenskih judoistov spet dobil kolajno na evropskem prvenstvu. To je leta 2002 na prvenstvu v Mariboru uspelo judoistkama Petri Nareks in Raši Sraki. S tem se je začelo še vedno trajajoče vrhunsko obdobje te japonske borilne veščine v Sloveniji, ki ga večinoma zaznamuje radikalni pristop celjskega trenerja Marjana Fabjana. Moški judo je na kolajno na evropskem članskem prvenstvu čakal še dlje, do Tbilisija leta 2009, ko je bron osvojil Aljaž Sedej.

Ker je bil bolj majhne postave, je Top, kakor so ga klicali vsi, veliko večino svoje kariere tekmoval v najnižji moški kategoriji do 63 kilogramov; danes ta kategorija ne obstaja, razdelili so jo na kategoriji do 60 kilogramov in od 60 do 66 kilogramov. Le v zadnjih letih tekmovalne poti ob koncu 70. let prejšnjega stoletja je Top prestopil v višje kategorije.

Poleg najvišje uvrstitve kariere v Oostendu je na EP nastopil še desetkrat, štirikrat se je udeležil SP, drugi vrhunec kariere pa je bil nastop na OI v Münchenu leta 1972. Takrat je postavil nov mejnik, saj je bil prvi slovenski judoist, ki je stopil na olimpijski tatami. Seveda je vse tekmovalne uspehe dosegel pod jugoslovansko zastavo. Poleg tega je odličja osvajal še na balkanskih prvenstvih in sredozemskih igrah. Leta 1966 je prvič oblekel kimono jugoslovanske reprezentance. Eden njenih stebrov je ostal celih deset let. V tekmovalni karieri je bil tudi 11-krat prvak Jugoslavije, kar je bil v državi, v kateri je bil ta šport zelo razvit in cenjen, dosežek, ki bi mu težko našli primerjavo.

Morda najbolj nenavaden uspeh majhnega Štajerca pa je drugo mesto na prvem mednarodnem turnirju v sambu, ki je bilo nekakšno neuradno SP v tem športu. Sambu je v sovjetski Rdeči armadi razvit borilni šport, v katerem so združili več borilnih veščin, med najpomembnejšimi je judo. Top se je turnirja udeležil leta 1967 v takrat sovjetski in danes latvijski Rigi, ko je bil star komaj 20 let.

Posebno poglavje je Topolčnikovo delovanje v klubskem judu. Bil je eden prvih tekmovalcev judo kluba Impol iz Slovenske Bistrice, ki je bil dolga leta gonilna sila tega športa v Sloveniji. Zlata leta kluba pod Pohorjem so se začela leta 1971, ko se je na kvalifikacijskem turnirju v Splitu z zmago nad beograjskim Milicionerjem uvrstil v prvo jugoslovansko ligo. Vse do razpada Jugoslavije je bil eden njenih najmočnejših članov, tudi po zaslugi Stanka Topolčnika. Brez Impola slovenski judo gotovo ne bil tako uspešen, kot je danes.

Tekmovalno pot je Top sklenil leta 1981, vendar kimona kot pravi borec seveda ni slekel. Trenersko pot je s poučevanjem najmlajših judoistov začel še pred koncem tekmovalne kariere, potem pa je prevzel trening članske ekipe. Z njo je leta 1983 osvojil naslov državnih prvakov Jugoslavije in naslednje leto osvojil 3. mesto v evropskem klubskem pokalu, judoistični ligi prvakov, kar je največji uspeh slovenskega klubskega juda.

Tudi po koncu trenerske kariere – člansko vrsto Impola je vodil devet let –, je ostal povezan s športom. Po upokojitvi, ki jo je dočakal v tovarni Impol, kjer je delal ves čas, je do lanskega leta opravljal naloge sodnika juda. Ravno aprila lani je nameraval soditi na zadnjem tekmovanju in potem ob koncu polstoletne judoistične poti – po kateri je lahko hodil tako dolgo tudi zaradi razumevanja žene Majde – na zabavo povabiti športne prijatelje iz celotne nekdanje države. Vendar se je vse zasukalo drugače.

Posmrtno so Stanka Topolčnika lani novembra sprejeli v Hram slovenskih športnih junakov v Areni Stožice. Prav tako mu je Mednarodna judo zveza posmrtno podelila mojstrski pas VII. dan, kar je zelo visoka stopnja, saj višje od X. dne niso v zgodovini juda še nikoli podelili. Obe priznanji je prejel sin Tomaž.