Tiskane izdaje
Pred zadnjo četrtino olimpijskih preizkušenj Britanci ponosno štejejo zlate kolajne, ki so jih osvajali predvsem v dirkališčnem kolesarstvu, veslanju, atletiki in dresurnem jahanju, hkrati pa zaskrbljeno pričakujejo dan, ko bo iger konec. Po nedeljskem sklepnem mimohodu 204 sodelujočih držav, za katere sarkastično pravijo, da jih je vsaj polovica bankrotiranih, bo namreč prišel dan, ko se bodo začeli soočati s krutimi številkami o finančnih posledicah iger. Te naj bi bile v marsičem drugačne, kot so jih še pred dvema tednoma prikazovali prireditelji OI in vodilni politiki.
Ko je London leta 2005 pri glasovanju za gostitelja poletnih OI 2012 premagal favorizirani Pariz s 54:50, je tedanji premier Tony Blair razglasil, da se Britancem obeta priložnost za zaslužek brez primere. Londonski župan Boris Johnson je napovedal, da bo mesto dnevno obiskal milijon dodatnih gostov, zato bi bilo najbolje, da bi jim domačini odstopili prostor. In res, v dobršni meri so to tudi storili, preostali pa pridno polnijo tekmovalna prizorišča. Skrbno pripravljenega načrta se očitno niso držali le turisti, ki niso prišli v pričakovanem številu. Zato lahko na najbolj priljubljenih točkah angleške metropole neredko srečate več varnostnikov, vojakov in prostovoljcev kot zabave željnih sprehajalcev iz tujine.
Letošnje OI zelo očitno ne bodo prinesle 13 milijard funtov dolgoročnega finančnega učinka, kot je napovedal premier David Cameron, niti dveh milijard takojšnjega dodatnega prihodka. Kajti če bi obveljal optimistični podatek, da bo London obiskalo 200.000 gostov več kot lani v istih dveh tednih leta, bi to pomenilo, da bi moral vsak v povprečju zapraviti 10.000 funtov. Kar je ogromno tudi za eno najdražjih mest na svetu. Če upoštevamo še manjšo porabo lokalnega prebivalstva, pa se utegne res uresničiti izračun pesimistov, da bo zaslužek trgovske, turistične in zabaviščne dejavnosti v mestu avgusta celo upadel v primerjavi s prejšnjimi leti.
In ker se OI odvijajo v času ramazana, seveda ni šlo brez črnega humorja. Marsikateri športnik in turist muslimanskega porekla naj bi ga letos nameraval izjemoma preskočiti, toda ko je okusil angleško kulinariko, ki je že desetletja tarča posmeha, si je rekel, da post niti ni slaba zamisel. Zaradi moči britanskega gospodarstva se Londonu resda ni bati, da bi postal podobna usodna utež za poglabljanje krize kot pred osmimi leti Atene. »Vrnitev OI domov« naj bi vsaj za tri odstotke povečala grški javni dolg, ki ga bodo odplačevali številni rodovi. Toda podatek, da je Montreal šele pred šestimi leti poravnal vse stroške organizacije iger leta 1976, Londončanov vendarle ne pušča ravnodušnih. Prav tako dvojne bilance OI v Barceloni, Atlanti in Sydneyju. Izjema je bil Peking 2008, ki pa je bil tako pomemben državni politični projekt, da cena ni bila pomembna.
