Radi bi ustavili voz, ki že nekaj let drsi navzdol

Otočec – Po letih objokovanja za umrlim vadbenim centrom na Iliriji in preštevanju vedno skromnejše tekmovalne »vojske« se je v slovenskem namiznem tenisu končno premaknilo. Na zvezi so zagnali projekt oživljanja, odgovornost, da se mladi ne bi več izgubljali, pa so zaupali Jožetu Urhu.

Posledice v prejšnjih letih finančno obubožane zveze bodejo v oči. Razen vrhunskega Bojana Tokiča, igralca, ki je za svoj razvoj poskrbel sam, ni kaj pokazati. Tokič ima sicer dobre ekipne pomočnike (Saš Lasan, Mitja Horvat, Gregor Zafoštnik ...), a je večina vezana na redne službe, s čimer je njihovo športno delo omejeno. Zmanjkuje jim časa za trening, problem se pojavi tudi pri dopustih za nastope na mednarodnih prizoriščih. Edina svetla lučka za Tokičevim hrbtom je mladi Jan Žibrat, nesporno nadarjeni igralec, pred katerim pa je še dolga pot razvoja. Pri ženskah je slika še bolj skromna. Izkušene igralke so se umaknile, mlajše so pri izbiri med študijem ali športom postavile na prvo mesto šolo. Ekipna bronasta kolajna z EP 2005 žal ni bila znanilka novega razvojnega obdobja. Nasprotno, pogled nazaj bolj namiguje na misel, da je bil uspeh iz Aarhusa začetek počasnega ugašanja. Biljani Todorovič in Tini Safran ob čedalje bolj skromnih aktivnostih v reprezentančnem centru na Iliriji ni uspel veliki met s prebojem na OI v Pekingu, Helena Hallas se je umaknila, mlajše igralke, prepuščene delu obubožanih klubov, pa niso napredovale. Ko so se potem na Iliriji zaprla še vrata centra, je reprezentančni voz začel drveti navzdol.

Prva lastovica kot znanilka morebitnega prebujenja je bilo novo vodstvo. Marjan Hribar se je za predsedniškim krmilom zveze izrisal kot vodja z vizijo. Iz časov, ko je še sam v roki vihtel namiznoteniški lopar, si je lahko ustvaril podobo, kaj potrebuje športnik za razvoj, kot poslovnež se je znašel tudi na finančnem polju. Najprej se je lotil čiščenja pajčevine v prazni zvezni blagajni, potem je začel plesti mrežo z osnovnimi izhodiščnimi točkami za kakovosten napredek. Zaposlitev Jožeta Urha, ki se pokriva s programom ministrstva, je ena od vmesnih postaj do končnega cilja – skupine igralcev in igralk, konkurenčnih v mednarodnem prostoru.

Za Urha je nova naloga osebni izziv. »Privlači me radovednost, ali mi bo uspelo povezati posameznike in preprečiti zapiranje po klubih, hkrati pa si želim, da bi se otresli miselnosti, češ da zadošča biti prvi na vasi,« bi Urh rad presegel razdrobljenost po državi. Nekdanji selektor za moške je zadnja leta delal v Italiji, a kljub temu obdržal stik z dogajanjem na domačih tleh, zato dobro pozna razmere. Glavni problem vidi v zastoju pri mladih pred prehodom med člane. »V mlajših kategorijah nismo bili slabi, potem je napredek zastal. Ustavilo se je, ko bi morali povečati število vadbenih ur, mladi povrhu niso imeli ustrezno močnih partnerjev za trening. Problem bi lahko rešili z močnim klubom, ki bi pritegnil nadarjene, jih potegnil k sebi in skrbel za njihov razvoj, a ga nimamo,« je izpostavil razlog za cepetanje na mestu in velik osip. Zamisel, kje bo začel prenovo, si je že oblikoval: »Najprej moram ugotoviti, kdo od mlajših je sploh pripravljen, da bi del življenja namenil namiznemu tenisu in morda na ta račun žrtvoval par let šolanja. Brez tega namreč ne gre. Povezati se moram s klubi, prebrskati po igralskem kadru, potipati po njihovih ambicijah in izbrati skupino nadarjenih. Izbrane bo potem treba združiti in jim zagotoviti kakovosten trening,« bo Urh skrbel za program mladih, jih vodil na turnirje in jih nato prepustil članskima selektorjema. Nekaj skupnih priprav je že za njimi. Lani so nabrali več kot sto dni, zbrali pa so se tudi po olimpijskih igrah. Minuli teden je bila dvorana na Otočcu zasedena od jutra do večera. Pripravam z mešano zasedbo mlajših in starejših, moških in žensk se je pred odhodom v Nemčijo priključil tudi Tokič.

Delo je bilo intenzivno. Vsaka vadbena skupina je dnevno vihtela lopar po sedem ur, prezrli niso niti telesne priprave, ob Urhu sta bila ob mizah tudi selektorja Bojan Rak in Vesna Ojsteršek Dernovšek. Takšen naj bi bil model dela tudi za naprej.

Prvo leto stalnega centra še ne bo, zato bo več terenskega dela, Urh pa bi rad vzpostavil dve lokaciji, ki bi bil na voljo vsem. »Ena bi bila lahko v Ljubljani in pokrila pokrajine zahodnega dela države, druga, nekje na Štajerskem, bi lahko zajela vzhodni del, skupne priprave pa so začrtane na Otočcu. Potem bi moral zaživeti center. Idealno bi bilo, ko bi mlade združili v internatu, tako da bi lahko redno obiskovali srednjo šolo in istočasno vsakodnevno trenirali. Center se obeta v Novem mestu. Tak proces dela je v namiznoteniškem svetu znan in sprejet, tudi v namiznoteniško močnih državah, škoda bi bilo razmišljati drugače. Preskakovanja namreč ni, za napredek je treba veliko, veliko delati. Če želiš biti kos tujim tekmovalcem, moraš ždeti v dvorani vsak dan,« je Urh poudaril vrednost in pomen zahtevnega programa.

Četudi bo šlo vse po željah, bo treba na močno reprezentanco počakati nekaj let. »Pri moških velja, da moraš kot igralec biti pri 20 letih nevaren večini tekmecev v Evropi, zrelost pa pride pri 25 letih. Ženske malo pohitijo, čas in proces sta nekoliko drugače razporejena, a vsebinske razlike ni. Za napredek bo treba vložiti kakih pet, šest let dela,« si Urh ne zatiska oči pred zdajšnjimi, nič kaj rožnatimi razmerami, ni pa pozabil niti na drobni tisk: »Program je lahko uspešen le, če bodo igralci in igralke izkoristili priložnost in zagrabili za delo. Brez veliko prelitega znoja ne bo šlo.«