Tiskane izdaje
Ljubljana – Morda Francozi res niso sodili v najožji krog favoritov za osvojitev zlata na EP v Bolgariji, a po drugi strani so z zmago na najlepši način kronali svojo najboljšo sezono v zgodovini. V njej so najprej poleti opravili z vsemi tekmeci v svetovni ligi, v nedeljo pa s slovenskim finalnim skalpom sedli še na tron stare celine.
Še več: postali so šele druga evropska država v novem tisočletju, ki je v eni sezoni v vitrino postavila dve lovoriki z največjih tekmovanj. Pred njimi se je takšen podvig dvakrat posrečil zgolj Rusom, ki so bili predlani najboljši tako v svetovni ligi kot na evropskem prvenstvu, še dve leti prej pa v svetovnem pokalu in EP.
Največ zaslug za razcvet »galskih petelinov« ima selektor Laurent Tillie, ki navzven deluje povsem pišmeuhovsko, a je očitno znal spraviti v red tudi največje zvezdnike na čelu z razvpitim in svojeglavim Earvinom Ngapethom. Za nekaj negodovanja domače javnosti je poskrbel s forsiranjem svojega sina Kevina, ki ga je pahnil v prvo postavo, a se mu je oddolžil s spodobnim sprejemom in napadom, predvsem pa je znal izkoristiti luknjo v tekmečevem bloku, ki se je osredinil izključno na Ngapetha in MVP letošnjega prvenstva Antonina Rouzierja.
»Težko skrivam zadovoljstvo. Na začetku prvenstva je bilo nekaj ekip silno izenačenih – Rusija, Italija, Bolgarija, Poljska. V takšni konkurenci zgrabiti zmagovalno lovoriko je čudovito, neverjetno. V nekaj mesecih smo se veselili dvakrat. Imam neverjetno srečo, ko se vrnem v domovino, bom zagotovo igral loto. Kot da bi sanjal! Bili smo v zahtevni skupini z Italijo, a smo jo premagali; nato smo izločili še drugo gostiteljico Bolgarijo in za konec še izredno močno Slovenijo,« je strnil vtise oče Tillie.
Francozi so v petem finalu na EP prvič zmagali. Unovčili so izkušnje, individualno kakovost izstopajočih igralcev – tu velja omeniti tudi večno zapostavljenega prostega igralca Jenio Grebennikova, v prihodnji sezoni soigralca Klemna Čebulja pri Civitanovi – in predvsem moštveni duh. Nekaj nemira je v garderobo po četrtfinalu vnesel škandal, za katerega je poskrbel srbski navijač z rasističnimi psovkami na račun temnopoltega zvezdnika kamerunskih korenin Ngapetha, ki so ga žaljivke v finalu dodatno podžgale, sprva pa so mu prišle do živega.
Morda je tudi zato drugi najboljši sprejemalec prvenstva (pred njim je bil le slovenski kapetan Tine Urnaut) v polfinalu z Bolgarijo deloval nebogljeno, zato pa se je z verige snel Rouzier, se ustavil šele pri 30 točkah in si tako tlakoval pot do lovorike za najučinkovitejšega igralca prvenstva. Francozi so po zaostanku z 0:2 zrežirali epski zasuk, se v skrajšanem petem nizu veselili s 15:12 in na krilih tega podviga, ki ga niso mogle zmanjšati niti nabito polne in živalsko glasne tribune Vojaške dvorane, poleteli tudi v finalu.
»Veliko se je pričakovalo od nas, mi pa smo znali na pritisk javnosti odgovoriti na parketu. Letos smo z dvema lovorikama pritisnili največji pečat svetovni odbojki, vendar pa se tu ne nameravamo ustaviti. Želimo gristi dalje, do olimpijskega turnirja v Riu, ki je naš glavni cilj. Svojo igro smo izbrusili do perfektnosti,« je prepričan Rouzier.
Prav on je edini preživeli predstavnik srebrne francoske generacije z EP 2009 v Turčiji, po njem se je namreč zasedba v celoti spremenila, ogrodje je nato pet let ostalo domala nespremenjeno, kar je letos rezultiralo v zlatem odličju na EP. Do njega se je dokopala kot edina neporažena zasedba, predvsem pa se je izkazala s pregovorno borbenostjo in nepopustljivostjo, saj se je dveh zmag s 3:2 (nad obema gostiteljema) veselila kljub zaostanku z 0:2 v nizih.
