Razkrinkani doping v Rusiji je le vrh ledene gore

Kanadski odvetnik in preiskovalec Mednarodne antidopinške agencije (WADA) Richard McLaren je julija razkril, da je bilo več kot 1000 ruskih športnikov v tridesetih športih v minulih dveh letih dopingiranih. Sledila je prepoved nastopa stotim ruskim športnikom, večinoma atletom in atletinjam, na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. To je bil v mnogočem odmevnejši športni dogodek, kot so bile brazilske igre same.

McLaren je ugotovil, da je bilo v Sočiju 2014 dopingiranih 15 ruskih nosilcev kolajn, prav toliko tudi na olimpijskih igrah v Londonu 2012, med njimi tudi olimpijski zmagovalci. Imen kanadski advokat ni objavil, saj to, kot je poudaril, ni njegovo delo, ampak stvar posameznih zvez. Prav tako ni njegovo delo, da bi predlagal kazni, ampak je to prepustil osrednji protidopniški agenciji oziroma zvezam. V poročilu je 1166 dokazov, v katere so všteta spletna pošta med ruskimi športnimi funkcionarji, trenerji in športniki ter znanstvene in forenzične analize vzorcev spornih testov.

Dopinška zarota naj bi segala do namestnikov ministrov oziroma vodilnih ljudi v športu. Vpleten naj bi bil tudi tedanji ruski minister za šport, sedanji namestnik premierja Vitalij Mutko, vendar pa neposrednih dokazov ni. Mutko kanadskega preiskovalca ni želel sprejeti, kot predsednik organizacijskega odbora svetovnega nogometnega prvenstva 2018 pa je celo kandidat UEFA za izvršni odbor FIFA … Najvišji funkcionar, ki so mu dokazali vpletenost v institucionalno zakrivanje dopinga, je nekdanji namestnik ministra za šport Juri Nagornji. Direktorju moskovskega laboratorija dr. Grigoriju Rodčenkovu je dajal navodila, da zaščiti najboljše športnike oziroma olimpijce.

McLaren je ob objavi rezultatov preiskave (v dveh delih) poudaril, da je nemogoče vedeti, kako globoko je sistemski doping zasidran v Rusiji oziroma kako daleč v zgodovino seže. Nedvomno je dokazano, da program zaščite dopingiranih športnikov seže v leto 2011, preiskava mednarodne atletske zveze (IAAF), ki obljublja ponoven pregled vzorcev od svetovnega prvenstva v Osaki leta 2007 naprej, pa bo pokazala, če je bila sistemska uporaba dopinga že takrat del ruskega športa. V letu 2016 so v IAAF kaznovali 35 ruskih atletov in atletinj (brez spornega meldonija). Tudi v MOK so se podvizali in bodo dali na novo pregledati vzorce ruskih športnikov iz iger v Vancouvru 2010.

Upati je seveda, da ne bodo pregledali le vzorcev ruskih reprezentantov. Prav bi bilo, da na novo testirajo vse in si natočijo čisto vino. Rusija je po vsem vedenju o razširjenosti dopinga v svetovnem športu le vrh ledene gore. To dokazujejo številni primeri dopinga v zadnjih letih (še zlasti v ZDA), navsezadnje tudi razkritje ruskih hekerjev Fancy Bears, kako so v državah, kjer sicer najbolj udrihajo po ruskem športu, izrabljali dovoljene metode. Fancy Bears so z vdorom v bazo svetovne protidopinške agencije razkrinkali uporabo terapevtskih izjem. Formalno seveda ne gre za doping, zelo značilno pa je, da so med tistimi, ki ne morejo tekmovati brez dovoljenih nedovoljenih sredstev, tudi največji športniki sedanjega časa – od Serene Williams in Simone Biles do Moja Faraha, Rafela Nadala, Bradleyja Wigginsa in Chrisa Frooma. Število terapevtskih izjem se je v času ruske dopinške afere povečalo za 48 odstotkov. V vrhunskem, še zlasti ameriškem profesionalnem športu je uporaba tablet proti bolečinam vsakodnevna. Postali so del stalnih terapevtskih izjem. Prav tako tudi zdravila za astmo.

Namesto, da bi se v MOK in WADA ukvarjajo z zaroto oziroma maščevanjem ruskih tajnih služb, bi bilo bolje, da se soočijo z resnico, ki so jo »ruski medvedi« razkrili.

Funkcionarji WADA, MOK in posameznih olimpijskih komitejev (v ospredju so ameriški, nemški in britanski) govorijo o napadu na integriteto olimpijskih iger in svetovnega športa. Če drži podatek direktorja osrednje svetovne antidopinške agencije Davida Howmana, da bržkone več kot 10 odstotkov športnikov in športnic uporablja prepovedane učinkovine, potem je tisoč ruskih profesionalcev kaplja v morju dopinga.

Zgodba o ruskem dopingu v zadnjem obdobju je v mnogočem podobna tisti iz sedemedesetih in osemdesetih minulega stoletja iz Vzhodne Nemčije in Sovjetske zveze. Takrat zaradi zaprtosti držav vzhodnega bloka ni bilo možno raziskovati globine dopinga, čeprav je bilo po padcu berlinskega zidu stotine žvižgačev, kakršna sta Julija Stepanova in njen mož, ki so razkrivali institucionalno podporo dopingu.

Po mnogih letih se je s priznanji največjih zahodnih zvezdnikov (od Carla Lewisa in Andrea Agassija do Marion Jones in Lancea Armstronga) izkazalo, da ni bil umazan le športni vzhod, ampak tudi precej bolj sofisticirani zahod. Stepanova pravi, da se dopinška kultura v Rusiji ni spremenila od časov Sovjetske zveze. Pa se je v ZDA, Veliki Britaniji in združeni Nemčiji, ki so zadnje čase najbolj nastrojene proti Rusiji in zahtevajo njeno izključitev iz svetovnega športa, dokler ne dokažejo kredibilnosti? Na to bodo morali odgovoriti v WADA z enako vnemo in sredstvi, kot so se lotili ruskega dopinga. Številni dopinški primeri največjih zvezdnikov kažejo, da ne gre zgolj za goljufive posameznike.

Prav tako bo treba tudi dokončno obračunati s sprego med visokimi funkcionarji posameznih zvez (najlepši primer sta Lamine Diack iz atletike in Heine Verbruggen iz kolesarstva) in sponzorji, vladarji svetovnega športa, ki so v interesu zaslužka in zaščite svojih najboljših športnikov skrivali veliko umazanij, tudi dopinških. Podobnost z rusko zaroto na vrhu je bržčas zgolj naključna.