Tiskane izdaje
Na atletskem EP v Zürichu je kolajno osvojilo 27 držav, Slovenije še tretjič zapored ni bilo med njimi, po točkah za uvrstitev med najboljših osem pa je pristala na 29. mestu, torej obakrat v drugi polovici vseh nastopajočih, kar ni ravno spodbudno. Večina slovenskih atletov je sicer v Švici nastopila v skladu z (nizkimi) pričakovanji, finalov je bilo celo več od napovedi – sedem in še ena neposredna uvrstitev brez kvalifikacij –, Matija Kranjc je v metu kopja dosegel edini slovenski rekord, 19-letna Maruša Mišmaš je potrdila, da gre nanjo v prihodnje res računati, saj je debitirala z 10. mestom, tako da na drugi in tretji ravni velikih razočaranj glede uvrstitev ni bilo.
To pa nikakor ne velja za najvišjo, torej za Martino Ratej in Primoža Kozmusa, ki naj bi poskrbela za eno do dve načrtovani slovenski kolajni. Vzroka, da cilja nista izpolnila, sta različna: metalka kopja je pogorela psihično, metalec kladiva pa na tem prvenstvu preprosto ni bil konkurenčen. Ratejeva je imela svojo prvo veliko kolajno na pladnju, v Zürich je prišla odlično pripravljena, a namesto da bi iz odličnih letošnjih rezultatov in okrnjene konkurence črpala samozavest, ki bi jo ponesla do kolajne, je pod pritiskom povsem popustila in nastopila najslabše v sezoni. Zmagovati oziroma osvajati kolajne je pač treba znati, nekateri so za velike tekme, drugi ne, Ratejeva, ki bi ji uspeh privoščil vsak, ki pozna njeno življenjsko zgodbo, očitno žal sodi med slednje. Načeloma je bila to priložnost, ki se ponudi zgolj enkrat v karieri, pa četudi bi se morda čez dve leti najboljše povsem osredotočile na olimpijske igre, saj bo EP zgolj mesec dni pred Riom. Ob takšnih odzivih na stres in pričakovanja, ko so meti nenadzorovani, daljave pa nekaj metrov krajše kot sicer, se pač zdi kolajna nedosegljiva v še tako okleščeni zasedbi.
Odličij ima Kozmus že kar nekaj, vprašanje pa je, ali ni njegova zbirka za vedno zaokrožena. Padec njegovih dosežkov ne bi mogel biti bolj očiten, konkurenca ni toliko napredovala, kot je on nazadoval. Tako kot je leta 2007 do svoje prve kolajne na največjih tekmah, srebrne na SP 2007, prišel z 82,29 metra, bi bil s takšno drugi tudi tokrat, a to so zanj daljave, o katerih lahko le še nostalgično razmišlja. Resda vedno znova napoveduje, da še zmore prek 80 metrov, a številke ne lažejo (in so včasih tudi krute): po vrnitvi na tekmovališča mu je to uspelo enkrat samkrat. Zanimivo ali pa nenavadno je, da Brežičan kljub temu, da njegova formula deluje vedno slabše, trmasto vztraja, da ni pripravljen na nobeno spremembo v ekipi – zelo utopična se zdi želja tistih, ki bi ga radi spet povezali z Vladimirjem Kevom –, pri čemer se tudi zastavlja vprašanje, ali je položaj sploh še rešljiv do te mere, da bi lahko posegal po kolajnah. Pač pri slabih 35 letih ter v telesno tako zahtevni disciplini. In iz nekaterih njegovih reakcij po finalu bi lahko sklepali, da ima kljub drugačni zunanji drži pomisleke vendarle tudi sam.
