Rekord za dolga desetletja

Ljubljana – »Po bronasti kolajni v Göteborgu 2006 sem dejal, da je to nekaj fantastičnega. Kje naj zdaj po finalu svetovnega prvenstva najdem besedo, s katero bi opisal svoje občutke in doživetje. Fantastično? Neverjetno? Sanjsko? Res nimam besed, s katerimi bi strnil to, kar čutim ...«

Takole je Matic Osovnikar, eden največjih slovenskih atletov doslej, razmišljal leta 2007 po finalu na 100 m na SP v Osaki. Sedmo mesto v finalu je bil resnično sanjski dosežek, s katerim se je vpisal tudi v zgodovino evropske in svetovne atletike. Štiri brezhibne in tehnično dovršene teke je kronal z državnim rekordom 10,13, ki utegne tudi desetletje ali dva ostati nedosegljiv. Finale v Osaki je zasenčil tudi bronasto kolajno v Göteborgu 2006, ki prav tako sodi med največje dosežke slovenskega športa. Tisto leto je bil tudi najboljši športnik Slovenije.

Psihična stabilnost, vrhunska zbranost, eksplozija moči na štartu in odličen pospešek ter izjemna maksimalna hitrost so bili zaščitni znaki slovenskega rekorderja v njegovih zlatih časih. »Loški sin vetra« je bil v atletiki sinonim popolne osredotočenosti na delo, ki ga je znal ohraniti tudi v iracionalnih razmerah, ki so marsikaterega atleta pokopale.

Vsem prihajajočim slovenskim športnikom je lahko svetel vzor, da se trdo delo vselej obrestuje. Ko je začel z atletiko, se ni imel za nadarjenega, a je kljub temu izbral šprint, najtežjo, najbolj množično in seveda najbolj prestižno disciplino izrazito zgoščene kakovosti. Verjel je, da lahko s predanim delom doseže pomembne rezultate v disciplini, ki je več kot pol stoletja domena temnopoltih atletov. Čeprav je bil šport veliko bolj krut, kot si ga je zamišljal, ga to spoznanje nikoli ni odvrnilo od trdega treninga. V njegovem človeškem značaju, ki se je v vseh razsežnostih zrcalil v športnih arenah, ni bilo naloge niti cilja, ki ga ne bi opravil do konca. Ob največjih uspehih je vedno poudarjal, da nikoli ni šel na počitek z občutkom, da bi zaradi tega nedelo plačal tam, kjer so neuspehi najbolj boleči.

V projekt »prvi belec pod 10 sekundami« je verjel, da za belega človeka ni znanstvena fantastika, oziroma, da je moč teči tako hitro tudi pošteno, brez prepovedanih učinkovin. Kasneje se je izkazalo, da je bil drzni projekt vendarle strel v prazno, ker so se ga ljudje okrog njega lotili napačno in s premalo znanja. Davek je plačal v naslednjih letih, ko se nikakor ni mogel vrniti na stara pota. Poskušal je s selitvijo v London k olimpijskemu prvaku iz Barcelone 1992 Linfordu Christieju, da bi po 15 letih dela v slovenskem sistemu poiskal druge poti v vrh. A jih ni našel. Po vsem, kar se je dogajalo zadnja leta, ni več nobenega dvoma, da bi moral drugo pot poiskati takrat, ko je začutil, da je v Sloveniji dosegel vrhunec.