Ribič ne lovi zmag, temveč napredek

Ljubljana – Leto, ki se počasi preveša v sklepno fazo, je bilo za odbojkarice Calcita prelomno v vseh pogledih. Spomladi so se, malce nenadejano, veselile druge lovorike državnih prvakinj, poleti so se, po sili razmer, iz rodnega Kamnika preselile v Ljubljano, v četrtek pa so postavile nov mejnik s krstnim nastopom med evropsko klubsko elito, v ligi prvakinj.

Na še četrto prelomnico, tisto najslajšo, pa bo treba počakati vsaj še dva tedna. Na zmago v ligi prvakinj namreč. Uvodoma je bila pod Rožnikom svetlobna leta daleč, kar pa ne pomeni, da so se varovanke trenerja Gašperja Ribiča predstavile v slabi luči. Prav nasprotno, nič grenkobe ni bilo čutiti ob hudem porazu (0:3) s favoriziranim poljskim Atomom Treflom Sopotom, saj se dekleta zavedajo, da so se dosledno držala navodil izpred tekme, se pogumno podala v lov za vsako žogo in točko, kaj lahko bi bila za trud nagrajena tudi z osvojenim nizom, saj od podviga v drugem delu obračuna niso bila daleč.

»Po uvodnem krču smo strnili vrste in se držali dogovorjenega, v določenih trenutkih smo bili enakovredni Poljakinjam, naposled sta pretehtala servis in sprejem, visoke žoge pa je bilo težko zaključevati, saj je na nasprotni strani mreže stala toliko višja in v bloku zelo disciplinirana ekipa. Veseli me, da nismo popuščali, da smo grizli do konca in za prvič prikazali dostojno predstavo, vem pa, da je še veliko rezerv in da lahko še precej napredujemo. Nekatere igralke so bile prvič v takšnem položaju, tudi one so morale skozi to izkušnjo, želim pa si, da bi iz nje potegnile najboljše,« se je dokaj zadovoljno ozrl nazaj trener Ribič.

Ekipa je uspešna toliko, kolikor je uspešen njen najšibkejši člen, pravijo. Četrtkova rakava rana Calcita Ljubljane je bil sprejem, ki (še) ni bil na ravni lige prvakinj. Se tekmečevega servisa res ni dalo bolje predvideti? »Na drugi strani mreže je stala šesterka, v povprečju višja od 185 cm, kar se najbolj pozna pri letu žogu z začetnega udarca. Mi smo v DP in interligi vajeni malenkost drugačnih letov, je pa prav, da naše sprejemalke – zaradi boljšega občutka za žogo – igrajo čim več tekem tudi proti tako visokim nasprotnicam. Toda v drugem nizu smo se na Sopotov servis prilagodili, držali smo sprejem, bili tudi v napadu uspešnejši in pravzaprav za Poljakinjami niti nismo zaostajali. A treba je podčrtati tudi, da ima Sopot v svojih vrstah igralke, ki so sposobne zaključiti akcijo, kadar ujamejo žogo v obrambi,« je še dodal 38-letni strokovnjak.

V ljubljanski zasedbi sta več kot druge pokazali prosta igralka Meta Jerala, ki je bila brezhibna pri sprejemu, povsod pa je je bilo dovolj tudi v obrambi, in srbska korektorka Olivera Kostić, ki je s hrabro, drzno igro uspešno prebijala blok nasprotnic, a bila žal edina razpoložena igralka med slovenskimi prvakinjami, ki jih zdaj čakata dva tedna aktivnega oddiha pred novim izzivom, prvim gostovanjem v sezoni pri Novari. To bo dvoboj poraženk uvodnega kola (Italijanke so z 1:3 pokleknile pred Vakifbankom iz Istanbula), kar pa Ribiča seveda ne navdaja z lažnimi upi: »Želim si le, da bi dekleta napredovala in izboljševala igro. To je moj prvi cilj: iz vsake tekme nekaj potegniti, se kaj naučiti, denimo v taktičnem smislu, bolje videti stvari na parketu, se v določenih trenutkih tudi bolje odločati. Če bomo v tem pogledu naredili korak naprej, se lahko kosamo tudi z Novaro. A se ne slepimo, vemo, kaj italijanska odbojka pomeni v evropskem prostoru, vendar bomo vsako priložnost, ki se nam bo ponudila, zgrabili z obema rokama.«