Rio je moral za nekaj časa v predal

Življenje v Izoli mu je dalo primorsko dušo, četudi družinsko steblo sega daleč stran, zunaj slovenskih meja. Neizmerno rad govori, z značilno obalno melodiko, in prek vseh meja je zaljubljen v vodo. V morje. Če bi Rajku Hrvatu vzeli veslo, bi se posušil kot utrgano steblo travnate bilke, in bržkone je v tem tudi skrivnost izbruha dobrih rezultatov v lahkem enojcu v letošnji sezoni. Ki bi se lahko nadaljeval tudi na SP, potem ko ni dobil zelene luči za olimpijski projekt v dvojcu.

No, pri Veslaški zvezi Slovenije tega še niso potrdili, zato pa je Hrvat, ki v teh dneh s kolegi trenira na Hrvaškem, že razkril, da so dvojcu po finalu svetovnega pokala v Luzernu prižgali rdečo luč in njega vrnili v spomladi nadvse uspešni skif. S tem so se mu porušile tudi olimpijske sanje, čeprav še kar upa, da se bo z enim od partnerjem na dodatnih olimpijskih kvalifikacijah v letu 2016 v Rio le zmuznil skozi šivankino uho. »Z Markom Bolho bi morala biti med enajstimi državami na letošnjem SP, da bi priveslala kvoto. Zato smo si za cilj v Luzernu zastavili uvrstitev med dvanajsterico. Izpolnila ga nisva in prevladalo je mnenje, da sva preveč zadaj in da imava premalo časa za uresničitev takšnega cilja, zato bom sezono nadaljeval v enojcu. Manjka nama namreč skupnih tekem, na katerih bi napredovala. A projekta ni konec, poskusila bova prihodnje leto,« pravi Hrvat, ki strokovno presojo prepušča trenerjem, v vsem slabem v zadnjih dveh tednih pa je hitro našel tudi nekaj dobrega. Z vrnitvijo v skif se mu namreč odpira možnost, da na SP privesla novo slovensko kolajno.

V marsičem je drobni Izolan pravi, pravcati fenomen. Na pragu tridesetih, čez dobra dva meseca bo praznoval 29. rojstni dan, je letos namreč na samostojni poti doživljal veslaški preporod, spomladi je po dolgem času Slovenijo spet popeljal na zmagovalni oder tekme za svetovni pokal (drugo mesto) in to ponovil še na EP (tretje mesto). Medtem ko je veslanje na Obali v zadnjem desetlet­ju doživelo strmoglavljenje in so nekateri upi zaradi neurejenega statusa prezgodaj odhajali v športni pokoj, njega ni gnalo nič drugega kot želja po dokazovanju. Lani je dokončal študij ekonomije, službe nima, delovne dobe tudi ne, a pravi, da je vedel, za kakšnim ciljem se peha, in da se z močno voljo marsikaj da doseči. Zadnja leta si je deloma pomagal s štipendijo Veslaške zveze Slovenije, morda se bo po letošnjih kolajnah zanj odprla tudi služba v kateri od športnih enot slovenske vojske, policije ali carine. Na to sicer ne stavi vseh svojih načrtov. Za zdaj so njegov prvi pokrovitelj starši, ki so mu z delavnostjo velik zgled, saj so se po prihodu na Obalo pred desetletji uspešno lotili posla, o katerem niso vedeli skoraj nič.

Kadar ima čas, šiva mreže

Njegovi se namreč v Izoli ukvarjajo z ribištvom, oče je sicer že v pokoju, a njegovemu bratu še vedno priskoči na pomoč. Gre pač za družinski posel, v katerem šteje vsaka roka, res pa je, da Rajko sredi tekmovalne sezone ne more dati svojega prispevka. »Oče in brat sta glavna, drugi pomagamo na drug način. Šivamo in pripravljamo mreže, jih nabavljamo. To je pač delo, ki družini prinaša denar. Poleti se pri nas zbujamo tudi ob treh zjutraj, pozimi pač pozneje,« pravi prvo slovensko veslo sezone, ki izredno ceni, da so mu domači vsa ta leta stali ob strani. Starši imajo tudi veliko zaslug za to, da na prehodu v člansko konkurenco vesla ni zalučal v kot, saj je bil preskok krut, rezultati pa seveda niso sledili, kot si je kot komaj dozorel mlad človek zamislil. »Mislim, da sem se v življenju kar prav odločal, čeprav svoje poti ne bi rad ponavljal. Starši so v vse preveč vlagali, sam prav tako, če se le spom­nim, koliko ur sem preživel na mrazu, valovih, koliko znoja je bilo prelitega. Vse to se je izlilo v solzah, ki jih ob prvem uspehu na Bledu nisem mogel skriti,« Hrvat odkrito prizna, da je čustven in da tudi kot tekmovalec nikoli ni slovel kot velik talent, zato je moral vse nadomestiti z delom.

Zdaj je v najboljših veslaških letih, pravi preskok pa je naredil lani in odtlej je šlo z vrtoglavo hitrostjo navzgor. Zdaj, ko se po mesecu in pol poskusov v dvojcu vrača v enojec, bo sicer potreboval krajši čas, da spet ujame ritem, a proti SP zre z velikim pričakovanjem. »Moj razvoj je bil zastavljen dolgoročno, zato sem šele zdaj prišel do te ravni. Nobenih rezultatskih ciljev nočem postavljati za SP, da me to ne bi začelo preganjati. Apetite pa imam velike. Letos so se pojavili tudi pritiski, bomo videli, kako se bom na to odzval na SP. Zato mi je kar ustrezalo, da smo se zdaj umaknili na priprave na Hrvaško,« pravi Izolan, ki že od prvi veslaških zamahov sodeluje s trenerjem Iztokom Butinarjem, veliko pa mu je pomenila tudi selitev Marka Bolhe iz piranskega v izolski klub, saj je tako dobil sparing partnerja na treningih. Pri dvojcu sta morala sicer v zadnjih tednih paziti na težo, saj sta imela skupaj lahko kvečjemu 140 kg, in ker je Hrvat nekje na meji 71 kg, je moral Bolha še bolj pozorno spremljati teht­nico. »Moja teža se nasploh giblje okoli te meje, čeprav zelo rad jem, sploh sladkarije in mamino hrano,« pravi član izolskega kluba Argo, velik ljubitelj nogometa in italijanskega prvoligaša Milana, katerega tekmo si želi v živo ogledati v bližnji prihodnosti.

Želi si nogometa

Kot otrok se je namreč preizkušal tudi v nogometu, a šel nato po bratovih stopinjah in zavil med veslače, medtem ko ga tretji obalni športni izziv, jadranje, zanimivo, nikoli ni pritegnil. »Sva se pa Vasilijem Žbogarjem pred časom hecala, da mi bo moral dati kakšno lekcijo. Po koncu sezone bo dovolj časa, mislim, da bom takrat res poskusil, kako je jad­rati,« si je za jesen že zamislil sproščanje v prostem času, ki mu ga zdaj močno primanjkuje. »Pogrešam, in to zelo, da bi kot včasih sedel na pomol in lovil ribe ali pa s prijatelji igral nogomet. Ne upam si, da se ne bi poškodoval,« se zdaj odreka nekaterim stvarem, ker hoče kar najbolj izkoristiti nekaj let veslanja na najvišji ravni. »Že tako vem, da bom moral slej ko prej končati, pa se mi še sanja ne, kaj bom počel. Včasih se sprašujem o tem, a odgovora še nisem našel, vem pa, da brez veslanja v takšni ali drugačni obliki ne bom mogel. Če namreč ne bi veslal s srcem, bi zadnjih 15 let težko prehodil pot, ki je za mano,« je o svoji drogi spregovoril slovenski veslač z zanimivim priimkom Hrvat, čigar starši izhajajo iz BiH.