Tiskane izdaje
Dotakniva se vsakega področja posebej. Institut varuha športnikovih pravic je novost na evropskih tleh?
Mislim, da so ga le ZDA uvedle pred nami, te podatke je težko dobiti, ker podobno vlogo igrajo različni instituti, ki se ombudsman ne imenujejo – denimo komisije športnikov ali sindikati. Pri nas smo pionirji na tem področju, zame je to izjemno pozitivna izkušnja, saj lahko prispevam k temu, da ne izgubljamo mladih športnikov zaradi nepravilnosti. Športniki se obračajo name, imel sem že okrog 70 primerov, fluktuacija je vezana na sezono – ali je olimpijska ali ni, predolimpijska, ali se ravno začenja ali končuje, med sezono je primerov manj. Če športniki to možnost uporabljajo, potreba očitno je.
Kdaj za neki primer lahko rečete, da ste ga uspešno rešili?
O uspešnosti težko govorim. V osnovi pomagam športnikom, jim svetujem, zanje pridobivam informacije, denimo o štipendiji. V pravnih stvareh športniki praviloma niso domači in z njimi niso seznanjeni, zato je treba ustvariti domačno okolje, da se bolje počutijo. Nisem pa odvetnik ali zastopnik športnikov. Ko se že kažejo možnosti sporov, denimo med športnikom in zvezo, poskušam z alternativnim reševanjem obe strani zbližati, sem neke vrste mediator. Težava pa je, da se športniki name dostikrat obrnejo prepozno, ko je težko najti rešitev. Kot varuh moram biti nevtralen in dajati nevtralne nasvete, včasih moram športnika tudi opozoriti na njegove dolžnosti ali da, denimo, posega v pravice drugih športnikov. Z zvezami imam načeloma kar dobre izkušnje in z njimi dobro sodelujem, navsezadnje je tudi v njihovem interesu, da ni konfliktov. Delo opravljam neprofesionalno.
Ali športniki vedo za vas, vedo, da obstajate?
Starejši, vrhunski športniki me poznajo še iz časov moje atletske kariere, precej pa si prizadevamo za ozaveščanje predvsem mlajših. Po vseh oddelkih športnih gimnazij smo že predstavili pravice športnikov, dvojno kariero in finančno opismenjevanje. Na področju izobraževanja športnikov smo naredili zelo veliko.
Ste tudi predsednik komisije športnikov pri IAAF. Kako slišani, upoštevani ste?
Vedno bolj, sploh s sedanjim predsednikom IAAF (Sebastian Coe), ki tudi izhaja iz komisije športnikov. Prvič smo sami izvolili predsednika komisije, prej ga je nominiral predsednik IAAF, to je velik korak pri vstopanju v avtonomnost. Od leta 2019 bomo imeli z ustavo dva predstavnika v svetu zveze, naše aktivnosti so dobrodošle in jih IAAF podpira, smo pa tudi mi vedno bolj dejavni. Športniki me cenijo po tem, da znam združiti pravno znanje in poznavanje športa, prav tako dosegamo zastavljene cilje. Znati moraš krmariti med idejami, željami in realnostjo, da si lahko vrata odpiraš, ne pa zapiraš. Želimo biti most med organi odločanja in športniki, na dolgi rok pa bi radi vlogo organa, ki bo zagotavljal različne oblike pomoči športnikom.
Je IAAF toga, okostenela ali sodobna organizacija, ki sledi duhu časa?
Ne glede na slabe izkušnje iz preteklosti z dopinškimi in korupcijskimi aferami je ena vodilnih zvez, z novostmi pa je na dobri poti, da postane tudi organizacijsko ena najmodernejših. Po več kot stoletju obstoja je bila tako složna, da je spoznala in priznala napake, ubrala novo pot, sprejela novo ustavo. Pomembna je tudi ustanovitev novega odbora za integriteto v športu, ki se bo zagnal v začetku aprila in bo vodilni na področju boja proti dopingu in drugih deviantnih pojavov v športu. Vemo pa, da, podobno kot pri treningih, rezultati ne pridejo čez noč, pokazali se bodo šele čez nekaj let. Smo na dobri poti, da atletika spet zažari v luči stare slave. Je pa univerzalen, globalen šport s 47 olimpijskimi disciplinami in je ni lahko voditi. Pretekle afere so sčistile vrste, da bodo lahko sposobni ljudje z idejami prevzeli krmilo in popeljali atletiko v lepšo prihodnost.
Foto: Tomi Lombar/Delo
Veliko se govori o reformah v atletiki. Kako uspešne so?
Nova ustava je spremenila strukture odločanja, organi so se modernizirali, ni več podvajanja funkcij, mandati so omejeni. Ker je atletika kljub vsemu tradicionalen šport, traja reforma tekmovalnega sistema malo dlje. Videli smo poskuse z Nitro ligo v Avstraliji, ki je bila zelo pohvaljena. A na tem področju bo morala atletika narediti še veliko, v zadnjih 20 letih je v primerjavi z drugimi športi nekoliko zaostala in mora to nadomestiti.
Spremembe so bile tudi na področju podeljevanja državljanstev ...
V določenih primerih je šlo za zlorabo in je že skoraj mejilo na trgovanje z ljudmi, zato je IAAF februarja zamrznila vse nove menjave državljanstev in ustanovila delovno skupino, v kateri sem tudi jaz in ki bo to preučila ter postavila nova pravila in smernice, da se ne bi več izgubljali osnovni dejavniki športa in temeljna človečnost.
Po novem ste tudi član preiskovalne komisije o dopingu v Rusiji. Kje je ruska atletika danes v primerjavi s pred letom dni?
Imenovan sem bil šele pred slabim mesecem in pravega stika še nisem imel, najprej me mora vodja komisije Rune Andersen informirati o tem, kaj je bilo že storjeno. Več bom lahko povedal, ko bom o tem bolje seznanjen. Je pa težko karkoli spremeniti čez noč. To so veliki sistemi, velika država, dejanske težave, si pa vsi želimo, da se problem reši, saj brez Rusije ni takšne atletike, kot mora biti. Pomembno je zagotoviti čistost okolja, v katerem športniki lahko tekmujejo, da se primeri ne bodo več ponavljali, ker so najbolj nastradali čisti ruski športniki.
Se strinjate z generalizacijo dopinškega problema v Rusiji?
Nisem zagovornik generalnih sankcij. Ali je svet IAAF tedaj odločil pravilno, bo pokazal čas, ni pa bila lahka odločitev. Prizadevamo si za to, da se čistim športnikom omogoči nastopanje pod določenimi kriteriji. Največja težava pa je, da je odpovedal sistem nadzora in da se je dopinški škandal sploh zgodil.
Verjetno imate vpogled, ali se v ruskem primeru vendarle premika na bolje.
Gre na bolje, nekateri bi si želeli, da bi šlo še hitreje. Nekateri indici kažejo, da bi se Rusi lahko vrnili kmalu. In ni vse zgolj na ruski atletski zvezi, tudi Ruska nacionalna protidopinška komisija se mora vzpostaviti na novo. Za atlete, mlajše od 15 let, so se sankcije že sprostile, ni več generalne prepovedi, gre predvsem za šolske izmenjave.
Ali obstaja nevarnost, da bi se dopinški boj preveč omejil na Rusijo in spregledal druge kritične države?
V IAAF smo februarja obravnavali poročila o napredku v boju proti dopingu v državah, ki v preteklosti niso izpolnjevale zahtevanih kriterijev, kot so Maroko, Ukrajina, Kenija, Etiopija, Belorusija. Zelo velik napredek so storili v Maroku, druge niso izpolnile vseh kriterijev in jih spremljamo še naprej.
Kako konkretni ste lahko v komentiranju tega področja? Koliko vam dovolijo javno razkriti?
Športnik mora biti zaščiten. Stigma je zelo velika in že v primeru suma je športnik zapečaten. Biti moramo diskretni in športnika ščititi. Tudi če se je zgodila napaka, ne vemo, zakaj se je. Dokler ni nedvomno spoznan za krivega, si zasluži diskretnost in morajo vsi akterji varovati njegove osebne podatke. Velikokrat, sploh v državah tretjega sveta, so športniki žrtve in plačujejo visoko ceno. Opozarjamo, da je treba boj s športnikov, ki »pokasirajo« vse najslabše, preusmeriti tudi na spremljevalno osebje, menedžerje, trenerje, zdravnike. Mnogokrat so bili športniki prisiljeni, zavedeni, stimulirani od osebja, na koncu pa vedno ostanejo sami.
Je težje rešljiv doping ali korupcija v športu?
Korupcijo oziroma konflikt interesov v športu je mogoče dokaj dobro rešiti, medtem ko boj proti dopingu poteka že 30, 40 let, in ko že mislimo, da smo šli korak naprej, spet izbruhne nova velika zgodba. Doping je slab in škodljiv za medijsko podobo, zdravje športnikov, ferplej, je gnilo jabolko, ki razkraja osnovne vrednote športa.
Imate tudi svojo atletsko šolo, ki nosi vaše ime ...
... in spada pod AK Kranj. Ne AK Triglav, pri katerem sem začel kariero, a bil tam pozneje nezaželen, zaradi česar nisem več videl perspektive, da bi v njem tudi ostal. Odločili smo se, da ne bom šel tekmovat v Ljubljano, po duši sem Kranjčan in bom ostal, zato smo ustanovili AK Kranj. Otroci so ključni za našo družbo in si zaslužijo najboljše, če se v računalniški dobi odločijo priti na stadion, jim moramo to omogočiti, jih dodatno navdušiti, motivirati in te zgrajene sanje tudi pomagati uloviti. Otroke učim predvsem to, da je šport sredstvo za zdravo življenje, skupni hobi. Odločil sem se svoje znanje, izkušnje in pogled na šport prenašati nanje. Rezultati so izjemni, odziv tudi, otroci so zadovoljni, dekleta – so v večini, fante pobere nogomet – so lani že bila ekipne državne prvakinje v kategorijah do 12 in 14 let. Upam, da koga pripeljemo na OI že do leta 2024. Prizadevam si, da smo aktivni predvsem na skupinskih tekmovanjih, za krepitev kolektivnega duha, prijateljstva, druženja. Želim, da se otroci družijo tudi zunaj športa, se spodbujajo tudi, če je kdo boljši, vzpostavljajo zavezništva za vse življenje.
Kako bi danes, z distance, ocenili svojo atletsko kariero?
Ničesar ne obžalujem, naredil sem največ, kar sem lahko, športa nisem zapustil s sklonjeno glavo ali grenkim priokusom. Še vedno sem državni rekorder v skoku v višino, trikrat sem nastopil na OI in enkrat v olimpijskem finalu, bil sem evropski prvak za člane do 23 let. Ko gledam nazaj, bi se morda česa lotil drugače. Ko si enkrat prvi, vidiš, da so prav vsa mesta dosegljiva. A nekaj so želje, drugo je realnost. Vmes sem imel leta 2005 poškodbo gležnja, ki me je vrgla nazaj, in po vrnitvi leta 2008 še mononukleozo. Največji problem poškodb je, da te pahnejo korak nazaj. Ko se dvakrat, trikrat ponovijo, glava ni več ista, a sem ponosen, da sem se znal pobrati.
Nastopil je na treh zaporednih olimpijskih igrah. Foto: Matej Družnik/Delo.
V kakšni kondiciji je danes slovenska atletika?
Odločil sem se, da je ne bom več komentiral. Svoj prispevek dajem z vzgajanjem mladih športnikov, svoje poglede sem izpostavil že večkrat, če ne padejo na plodna tla, pač ne bom več komentiral.
Oče in mati sta bila atleta, sestra in brat tudi. Atletika vam je bila položena v zibel ...
Da. Kot fantje smo igrali tudi košarko, še vedno jo rad, a verjetno se takšen že rodiš. Že tedaj sem bil individualist, raje sem odvisen od svojih rezultatov, saj vem, da lahko z boljšim treningom več dosežem. V skupinskem športu ni vedno tako.
Povejte mi nekaj besed o svoji kitari s podpisom kitarista skupine Queen Briana Maya.
Ko sem bil mlajši, sem v glasbeni šoli pet let igral trobento, nato sem se ukvarjal z avdiofilstvom in se po končani fakulteti odločil, da se bom začel učiti igrati kitaro. Želel sem kupiti električno, skupina Queen mi je bila vedno všeč, May pa je igral na zaključku londonskih OI. Ima podjetje, v katerem izdelujejo replike njegove unikatne kitare, in sem pisal na sedež, ali bi bil pripravljen zame izbrati kitaro in mi jo podpisati. V dveh tednih sem dobil njegov odgovor, da je zelo počaščen, da sem mu pisal, in bo z veseljem uredil. Zdaj jo imam. Ta zgodba je nazoren primer, kako v svetu cenijo šport. To, da sem bil olimpijec in tekmoval v Londonu, ga je prepričalo, da si je vzel čas, verjetno zgolj nekaj minut, a ključen je odnos. Precej bolj nas športnike cenijo v tujini kot doma.
Kje se še vidite v prihodnje?
Ko te ljudje spoznajo in vidijo, kakšne kompetence imaš, se nate zanesejo in se ti odpirajo vrata. Če bo še kakšen izziv, ga bom zagotovo sprejel, ne počnem pa ničesar načrtno. Edino, kar počnem načrtno, je spraviti čim več deklet na OI.
Srečujete se z eminentnimi osebnostmi. Stari ste 37 let, imate občutek, da na vas gledajo kot na mulca?
Ne. Čutim spoštovanje, ki si ga pridobiš z dejanji. Delam po svoji vesti in najboljših močeh in nimam slabih izkušenj. Obenem pa predstavljam najmnožičnejšo skupino v športu, športnike.
Ste tudi očka male Katarine. Jo boste spodbujali, da bo šla po vaših stopinjah v atletiko?
Načrtno je ne bom usmerjal, svoje ambicije v športu sem izživel. Otrok ne bom silil v atletiko, če jim bo všeč, jim bom pomagal, jih spodbujal, sicer bodo našli kaj drugega, saj življenje ni zgolj šport. Lahko pa pripomorem, da bodo imeli otroci afiniteto do športa, gibanja, aktivnosti v naravi. Šport je odlična dejavnost za doseganje lastnih ciljev, kar ti lahko pomaga tudi na drugih življenjskih področjih – v šoli, glasbeni šoli, poklicu.
