Tiskane izdaje
Polnih 17 let je že minilo od tistega usodnega trenutka, ko ga je za večno posrkalo v skvoš. Rosnih osem pomladi je štel. Mama je bila znanka štirinajstkratne državne prvakinje, beseda je dala besedo, še učiteljica v osnovni šoli je pristavila svoj lonček, češ da bi ga bilo – za izboljšanje motorike – smiselno vpisati. Pa se je začelo. In v hipu je bil kupljen. »Takoj sem dobil lopar v roko, vseskozi se je nekaj dogajalo, zdelo se mi je noro,« se Mošnik spominja korenin. Sprva je treniral v Velenju, potem ga je eden najboljših slovenskih trenerjev Goran Vučković sprejel pod svoje okrilje in se je trikrat na teden vozil v Kranj, nato celo na Bled. »Potem pa sem prišel študirat v Ljubljano in se namenoma preselil nekaj metrov proč od dvorane. In imel sem idealne razmere za trening,« dodaja.
Trening. Ura in pol, desetkrat na teden, potoki prelitega švica. Najprej ogrevalne vaje in tek, potem posamično udarjanje žogice v tisto nesrečno steno, pa podajanje – dvakrat, trikrat udarim jaz, nato podam naslednjemu, ki stori takisto. Šest minut vsega skupaj, zatem pa najzabavnejši del: »dril«. Pa niso vsi treningi taki, kje pa, je treba garat tudi v fitnesu in skrbet za moč, eksplozivnost, vzdržljivost, koncentracijo. »Tudi na tekaški stezi me je veliko. Prihajam iz Velenja in že dolgo sodelujem s tamkajšnjim atletskim klubom,« da vedeti sogovornik, ki kdaj pa kdaj – nič nenavadnega – trenira tudi sam. »Lahko vadiš posebno gibanje pri skvošu, precej naporna zadeva, ali pa 'nažigaš' žogico v steno.« Po treningu je utrujen, saj je skvoš dinamičen, intenziven šport, pa še mentalno moraš biti vrhunsko pripravljen, saj pri taki intenzivnosti zbranost kaj hitro pade.
Trenerja nima. Do predlani ga je vedno nekdo usmerjal, zdaj bi potreboval nekoga, ki je tehnično zelo podkovan v svetovnem merilu, saj je Martin prav na tem področju »najtanjši«. Po svetu imajo igralci po dva, tri trenerje, za vsako področje enega. Mošnik pogreša tudi spodobne partnerje za trening. »Nekoga, ki bi se s tem resno ukvarjal in bil nekoliko bolj profesionalen. Klemen Gutman je trenutno pri nas še na najvišji ravni, a je že zaključil kariero in mi bolj pomaga.« Rešitev? Tujina, kjer so klubi močnejši in boljši, lahko te vzdržujejo in priskrbijo boljše trenerje. Doma brani barve kluba Konex, nastopa še v Nemčiji, Avstriji in Italiji. Sicer pa se nad razmerami za trening v Sloveniji, sploh v Ljubljani, ne more pritoževati.
Gosposki šport
Skvoša se še ni naveličal. In se ga niti ne bo, se zaklinja. Brez skvoša mu, dobesedno, živeti ni. »Ko sem šel pri 22 letih za sedem mesecev v Anglijo in sem še več treniral kot tu, je bil preskok kar malo prevelik. Fantje so bili tam na neprimerljivo višji ravni, takrat me je malo zasičilo. Sicer pa mi ta šport pomeni veliko in mislim, da bom to vedno počel.« Ko smo že pri Otoku: s svojo ekipo je igral v polfinalu tamkajšnje lige, ki velja za najmočnejšo na svetu, kar je bila ena od prelomnic v njegovi karieri. Pa štirje zaporedni naslovi državnega prvaka in – ne pozabimo – »imam tudi najvišjo slovensko moško uvrstitev doslej na svetovni lestvici: 139. mesto.«
Nagradno vprašanje: kaj je pomembneje v skvošu, telo ali glava? »Eno brez drugega ne gre. Na rekreativni ravni, ko prideš 'nabijat', še zadošča zgolj telo, višje ne več.« Roke ali noge? »Noge so pri skvošu dosti bolj obremenjene, tudi poškodbe so precej pogostejše.« Najbolj trpijo kolena, pa tudi hrbet, s katerim je imel preglavice tudi Martin, a nič hujšega. »Tudi na podplatu imam težavo z zakalcinirano mišico, ki sodeluje pri premikanju prstov. A to so poškodbe, s katerimi se da igrati,« zamahne z roko univerzitetni diplomirani inženir geotehnologije in rudarstva (magisterij je na poti), ki se čez deset let vidi na olimpijskih igrah. Zaenkrat pa skvoš – čeprav je vsakič bližje – še ni olimpijska disciplina.
Skvoš je gosposki šport, zato je bonton na parketu zahteva, ne pa priporočilo. »Sodniki sankcionirajo zamujanje po odmoru, žaljenje, psovke. Če bo delilec pravice razumel kletvico v tvojem jeziku, bo takoj dodelil točko nasprotniku. Kaznujejo se tudi vsa arogantna obnašanja do tekmecev, sodnika, publike, zloraba loparja ...,« poudarja 25-letni Velenjčan, ki ga živci zlepa ne izdajo. Iz porazov se uči. »Seveda so tudi takšni, ki jih težje preneseš, a iz vsakega se je treba nekaj naučiti. Vedno razmišljam o tem, kako bom slabosti odpravil.«
Za mulce umirit
Za intermezzo: skvoš v številkah. Svetovni rekord hitrosti udarjene žogice je 282 km/h, »jaz sem še kar daleč, verjetno kakih 200 km/h udarim, bistveno več pa ne«. Ena sezona ga olajša za 15 tisočakov. »Opreme ni veliko, potrebuješ superge, žogico, lopar – ko udariš po steni, kakega tudi zlomiš. Letos sem samo enega, so bila pa leta, ko sem jih tudi po deset. In glavo potrebuješ!« Idealna starost skvošerja je 28, 29 let. »Rekorder je en Avstralec, ki je turnir najnižjega ranga zmagal pri 39 letih. Na stara leta je težko na vrhunski ravni s tehniko in miselnostjo izničiti telesni primanjkljaj.«
In ja, če ste, draga bralka, morda rahlo obupana mati mulca, ki ga kar razganja od adrenalina – vpišite ga v skvoš! »Za energične otroke je to perfektna stvar, ker bodo potem doma pridni,« se namuzne Martin, ki mu je skvoš dobro obrusil delovne navade. Prehrana? Pospravi kdaj kak kebab ali kaj drugega s hitrega menija? »Redko, a vsi se kdaj pregrešimo.« Pa dekleta v skvošu, je kakovostna razlika v primerjavi s fanti velika? »Joj, precejšnja,« je kar malo nerodno sogovorniku, ki ga ni ugnala še nobena. »Prva ženska na svetu lahko premaga nekoga, ki je na moški lestvici uvrščen okrog dvestotega mesta ali nižje.« A nič zato, so pa dobre navijačice! Tudi Martinova boljša polovica, ki je ljubiteljica skvoša in jo tupatam spravi tudi na kakšno tekmo.
In še nagradno vprašanje za sogovornika: kako skvoš v Sloveniji še dodatno popularizirati? Mošnik kar izstreli, še preden sploh vprašam do konca: »Jaz bi – po vzoru nedavne odbojke na mivki – na Prešernov trg postavil stekleno igrišče in tribune ter priredil turnir svetovnega ranga.« Ideja je odlična, realizacija pa skoraj misija nemogoče. Skvoš ima en velik problem: ni olimpijski šport. »Če ne dosegamo vsaj minimalnih kriterijev, za nas sploh ni denarja od OKS. Minimalni kriteriji? Vsaj četrto mesto na EP ali pa med osem na SP,« se kislo nasmehne mladenič, ki v prostem času modelira. »Letala in čolne sestavljam, doma imamo delavnico,« se pohvali. Za kaj drugega ni časa – še za dopust komaj. »O ja, sem si privoščil morje, tri dni,« zapečati prijeten klepet Martin Mošnik, ki ga septembra čaka univerzitetno SP v Indiji.
