Tiskane izdaje
Slovenski šahisti so 22. decembra praznovali: pred natanko osemdesetimi leti je bila ustanovljena krovna organizacija, Šahovska zveza Slovenije. A takrat, daljnega leta 1935, so šahisti zgolj formalno zaokrožili zlato obdobje, ki je bilo že za njimi. V naših krajih se je namreč organizirano šahiralo že mnogo prej in upravičeno lahko trdimo, da so bili prav šahisti tisti Slovenci, ki so se prvi lotili športnih tekmovanj.
Že sredi 19. stoletja je bil šah po svetu zelo priljubljen. Tako tudi na Avstro-Ogrskem in torej na Slovenskem, na Kranjskem kakor tudi na Štajerskem. Slovencem je bil posebej pri srcu problemski šah – sestavljeni položaji z natančno določeno nalogo na šahovnici. Naši sestavljalci so bili veliki mojstri te discipline, naj med številnimi velikimi imeni tistega časa omenim le Josipa Plahuto, ki se je v šahovsko zgodovino zapisal s svojo temo, pa slovitega Ivana Kosa, ki je služboval v carski Rusiji, tam so bili nad njim tako očarani, da so ga narodnostno kar posvojili, pa Andreja Uršiča, ki je te problemčke spravil v časopise. Drugi Kos, Gašper, je bil boter prvemu avstro-ogrskemu mednarodnemu turnirju v klasičnem šahu: leta 1870 je bil v Gradcu vodja organizacijskega odbora, pa še drugouvrščeni na koncu. Šah je bil vse bolj priljubljen, Maribor in predvsem Ljubljana sta do konca stoletja postala močni središči v širnem cesarstvu.
Milan Vidmar med petimi najboljšimi na svetu
V Ljubljani se je konec 19. stoletja rodil Milan Vidmar, najstarejši sin v znani ljubljanski družini, ki je Sloveniji podarila številne uspešne sinove in hčere. Milan se je leta 1902 kot sedemnajstletnik odpravil na študij tehnike na Dunaj, za slovo od domovine pa je v dvoboju odpihnil takrat najmočnejšega ljubljanskega šahista Henrika Pfeifferja. Dvajseto stoletje smo tako začeli s prvim mojstrom, ki je smel računati na še kaj več od lokalne slave. Vidmar je na Dunaju bliskovito odraščal na dveh tirih. Na znanstvenem je oral elektrotehniško ledino, kmalu doktoriral in postal vodilni strokovnjak za transformatorje, v šahu se je hitro odpovedal mladostniškim sanjam o naskoku na naslov svetovnega prvaka, šahu se je posvečal le v prostem času, kar je zadostovalo za dolgoletno članstvo v najelitnejši skupini najboljših na svetu! Že leta 1911 je v San Sebastianu postal velemojster, sledil pa je niz vrhunskih dosežkov na najprestižnejših turnirjih: Mannheim 1914, Berlin 1918, London 1922. Slovenci so navdušeno spremljali njegove podvige: med turnirjem na Semmeringu leta 1926 ga je, potem ko je lepotno ugnal bodočega šampiona Aleksandra Aljehina, Oton Župančič umestil kar v pesem. Vrhunec je Vidmar dosegel v New Yorku leta 1927, kjer je na nekakšnem kandidatskem turnirju osvojil četrto mesto in se tudi uradno zasidral med najboljšo peterico na svetu.
Vidmar je zaznamoval slovenski šah v prvi polovici 20. stoletja. Povsod je bil zraven: pri ustanovitvi prvega kluba v Ljubljani (1912), devet let pozneje pri ustanovitvi šahovske zveze v Kraljevini SHS – Slovenci smo bili takrat v šahu daleč pred sodržavljani. Pozneje, ko je aktivno igranje počasi opustil, se je lotil pisanja knjig: še danes so imenitne, iz njih so se učili rodovi poznejših mojstrov in velemojstrov. Leta 1931 je organiziral veliki turnir na Bledu, kjer je blestel svetovni prvak Aljehin (prvi veliki turnir na Slovenskem so že dve leti prej priredili Mariborčani – prizorišče Rogaška Slatina, zmagovalec Akiba Rubinstein). Pod Vidmarjevim budnim očesom so odraščali mojstri, med njimi njegov sin Milan Vidmar mlajši, predvsem pa drugi slovenski šahovski velikan Vasja Pirc.
Pirc iz Vidmarjeve sence
Pirc je dolgo korakal v Vidmarjevi senci, nato pa se silovito osvobodil in se zavihtel med zvezde. Leta 1938 so ga določili za prvo rezervo na turnirju AVRO, kjer je nastopilo osem najboljših na svetu, status prve rezerve pa je tudi uradno prinašal mesto v prvi deseterici na svetu. Vasja se je pozneje odlikoval še kot pisec in teoretik – njegova Pirčeva obramba mu je prinesla nekakšno šahovsko nesmrtnost. Slovenija je ustanovitev svoje šahovske zveze leta 1935 dočakala kot svetovna šahovska velesila: z več kot 30 klubi, z več kot tisoč šahisti. Imeli smo dva velemojstra svetovnega slovesa in kopico mojstrov, sloveli smo kot imenitni organizatorji turnirjev. Šah je bil v časopisih, imeli smo knjige v svojem jeziku. Žal je to prvo zlato obdobje slovenskega šaha nasilno prekinila druga svetovna vojna. Tudi v tistih letih Slovenci šaha niso pozabili. Vidmar in Pirc sta ilegalno odigrala na stotine, menda več kot tisoč prostih partij, mojstri so se porazgubili med partizani in drugih vojskah, kjer pa šaha niso pozabili. V novonastalo Jugoslavijo smo še prišli kot vodilna šahovska republika, žal pa nam je ta status, podobno kot še marsikaterega drugega, Beograd takrat odvzel.
Portoroški turnir za anale
Resda ne še takoj. Leta 1950 je bila v Dubrovniku prva povojna olimpijada, ki smo jo organizacijsko in tekmovalno še povsem obvladali Slovenci. Ljuban Jakše je bil, kot takratni predsednik jugoslovanske šahovske zveze, tudi predsednik organizacijskega odbora. Starosta dr. Milan Vidmar je bil vrhovni sodnik tekmovanja, Ludvik Gabrovšek pa kapetan reprezentance, ki je osvojila zlato kolajno! Nastopilo je šest šahistov, od tega kar trije naši, ob Pircu še Milan Vidmar mlajši in Stojan Puc. Po krizi v petdesetih letih je konec desetletja sledil nov vrhunec. Najprej organizacijski: Portorož je bil izbran za prizorišče medconskega turnirja, kjer je šahovski svet prvič spoznal Mihaila Talja in Bobbyja Fischerja, dva bodoča velikana igre, portoroški turnir pa se je vpisal med največje šahovske dogodke vseh časov. Talj in Fischer sta zaznamovala tudi dva naslednja velika dogodka, oba na Bledu – leta 1959 kandidatski turnir in dve leti pozneje še veliki mednarodni turnir. V tem vrtincu največjih dogodkov je odrasel naslednji slovenski velikan Bruno Parma. Mladi Ljubljančan je leta 1961 postal svetovni mladinski prvak, takoj zatem še velemojster in nepogrešljivi, stalni član jugoslovanske reprezentance. Bil je fant za najtežje naloge, izredno cenjen med strokovnjaki. V naslednjih dveh desetletjih je z jugoslovansko reprezentanco osvojil kar šest (!) olimpijskih kolajn, s svojo vseprisotnostjo pa skrbel, da šah med Slovenci ostane priljubljen.
Planinec prvi slovenski šahovski superstar
Pomembno vlogo v tem jugoslovanskem obdobju so odigrali Vidmarjevi memoriali – turnirji najvišjega svetovnega ranga, kjer je svojo priložnost dočakalo tudi precej domačih mojstrov. In že na prvem, leta 1969, je šahovski svet šokiral Albin Planinec, samozatajevani mojster, ki je presenetil s svojo eksplozijo v prvi polovici sedemdesetih let. Njegov šah je bil magičen, agresivna pozicijska igra, prepletena z žrtvami, pa prav tista, ki šahovskemu umetniku prinese trume navijačev. Planinec je bil prvi slovenski šahovski superstar, ki pa se z zvezdniškim statusom ni spopadel tako dobro kot na šahovnici. Kmalu je zbolel, zapustil aktivno igranje, z njegovim odhodom pa je za skoraj dve desetletji ugasnil tudi veliki šah v Sloveniji.
Z osamosvojitvijo in samostojno državo smo se končno rešili sence šahovsko uspešnejših bratskih republik. V samostojni Sloveniji se je šah znova razcvetel in danes piše večplastno uspešno zgodbo. A ta je že za neko drugo priložnost, za naslednji zgodovinski utrinek.
