Tiskane izdaje
Hafjell – Tanja Žakelj, drobno dekle iz Ledin, je postala ena od največjih gorskih kolesark na svetu. Ko se je lani jeseni brez ekipe znašla na razpotju, je že bila pripravljena na scenarij, da bo pač izpustila eno tekmovalno sezono. A leto dni pozneje je kot članica ekipe Unior Tools postala skupna zmagovalka svetovnega pokala v olimpijskem krosu.
Najbrž si niti v sanjah lani niste predstavljali pravljice, ki ste jo živeli v tej sezoni?
Niti po naključju. Bila bi zadovoljna z uvrstitvami v deseterico. Lani se je moj napredek ustavil, želela sem nazaj. Toda nisem verjela, da sem sposobna višjih uvrstitev. A se je pojavil Tine Mahkovec (vodja ekipe). Imel je zanimive zamisli in visoke ambicije, višje, kot sem jih imela sama.
Do sodelovanja z ekipo Unior Tools je pravzaprav prišlo po naključju, izkazalo pa se je kot zadetek v polno. Brez nje vam najbrž ne bi uspelo?
Ne, ne brez Tineta ne brez mehanika Roka Jurce in drugih članov ekipe. Zanimivo, da je bil kros tudi zanje na začetku velik izziv, saj so se ga lotili prvič. Na začetku smo se šele spoznavali, vseeno pa nismo niti ene stvari prepustili naključju. Sezona je minila brez ene same večje težave, oprema je dobro delovala, vzdušje je bilo odlično. Zame je bilo gotovo poskrbljeno še bolje, kot bi bilo v kakšni večji, uveljavljeni ekipi, kjer je način dela že utečen, a hitro se pozabi na kakšno podrobnost. Mi pa smo zares mislili na vse.
Kdaj ste začeli verjeti, da vam lahko uspe?
Še sredi sezone si nisem upala pomisliti na to, čeprav sem že imela za seboj dve zmagi. Toda zavedala sem se, kako hitro se lahko vse obrne, ena težava, ena okvara, pa je lahko vse izgubljeno. Zato si tudi nisem nalagala bremen. Toda pred zadnjo dirko ni bilo več drugih ciljev kot skupna zmaga.
Dosegli ste dve zmagi, postali evropska prvakinja. Kateri je glavni dejavnik, ki vam je pomagal do vseh teh uspehov?
Sproščenost, zaupala sem mehaniku, bila sem brez skrbi. Tudi s Samom Rauterjem sem dobro sodelovala pri telesni pripravi. Bolj samozavestna sem postala na nevarnejših tehničnih delih, čeprav sem med sezono ugotovila, da imam vseeno kar nekaj dela. V prid mi je tudi to, da sem majhna, a imam nekoliko daljše noge. Poleg tega mi zelo ustreza 29-palčno kolo.
Pred leti ste izgubili dva prsta na roki, ki pa so vam jih k sreči rešili. Ste tedaj morda že razmišljali o črnem scenariju in koncu kariere?
Ne, tedaj ni bilo nobene dileme, niti za hip nisem pomislila, da ne bi več kolesarila. Že kmalu sem šla nazaj na kolo, najprej s prilagojenim krmilom, kmalu pa sem že lahko povsem normalno vozila. V večji dilemi o nadaljevanju sem bila lani, ko nisem imela ekipe. Toda nisem se želela preveč obremenjevati, bila sem že pripravljena, da eno sezono izpustim. Saj bi še naprej trenirala, le tekmovala ne bi. Skrbi so bile torej lani povsem drugačne kot letos, ko vem, da imam zagotovljeno prihodnost.
Kako bi ocenili zadnji del sezone? Najbrž je bilo težko vzdrževati tako visok ritem vse do konca?
Res je. Povsem jasno mi je, da je na tako visoki ravni nemogoče tekmovati vso sezono. To se je tudi videlo na zadnji dirki, ko so v ospredje prišle le tekmovalke z višjimi štartnimi številkami, izjema je bila le Eva Lechner. Francozinja Julie Bresset pa je eksplodirala šele na koncu, očitno tempirala formo za zadnji del.
Dejali ste, da je bila dirka na Norveškem najtežja v vaši karieri, kako to?
Med sezono sem kot vodilna dobro uravnavala pritisk, a zdaj nisem več mogla mimo. Prvič se mi je zgodilo, da me je zvijala trema. Šele v tretjem krogu sem se sprostila, prej nikakor nisem našla pravega ritma. Na koncu sem res vesela, da se je dobro izšlo. Zdaj, ko sem dala to skozi, sem pridobila dragoceno izkušnjo, ki mi bo morda kdaj še prišla prav.
Vaša najbližja tekmica v skupni razvrstitvi je bila Čehinja Katerina Nash, a je na koncu kot druga končala Lechnerjeva. Vas je njen napad med dirko kaj skrbel?
Nje niti nisem imela veliko na očeh, bolj sem bila osredotočena na Nashevo. Tine je pred dirko dobro preračunal točke, morala bi imeti zelo slabo dirko, da bi me Eva lahko ogrozila. Mi je pa vmes odleglo, da je Katerina Nash zaostala in da sem imela pod nadzorom tudi Majo Włoszczowsko. Vedela sem, da je tudi njima težko, v tistem trenutku pa sem lahko bolj osredotočila na dirko.
Z vami so se veselili tudi zvesti navijači. Koliko vam je pomenila njihova podpora?
Uh, tokrat sem jih zares potrebovala. Dali so mi pogon, ki mi je manjkal. Proga je bilo speljana tako, da sem jih lahko slišala povsod. V skupini so večinoma moji domači, sorodniki in sokrajani. Lepo je, da pred tekmo vem, da nimam za seboj le ekipe, temveč tudi svoje ljudi. Z njimi si ne delam dodatnega pritiska, vem, da jih v nobenem primeru ne bom razočarala. Z užitkom hodijo zraven, ne le na tekme, zraven si naredijo lep izlet.
