Tiskane izdaje
Pri Kajakaški zvezi Slovenije so s slalomskim SP v Londonu že dobili štiri mesta na nastop na olimpijskih igrah v Rio de Janeiru 2016, zanesljivima potnikoma Luki Božiču in Sašu Taljatu pa se je včeraj z naslovom svetovnega podprvaka bržkone pridružil tudi Benjamin Savšek. To je za zvezo, pravi direktor reprezentanc Andrej Jelenc, pomembna podlaga tudi z vidika financiranja, saj je njen proračun v veliki meri odvisen od uspehov.
Je vrhunec sezone povsem zadovoljil vaše ambicije?
Zagotovo. Veseli me, da nam je uspelo izpolniti vse cilje, zaradi katerih smo prišli v London, od kvot do kolajne. Kvote so tekmovalci potrdili že v polfinalu in v odločilnem nastopu so se potem lahko osredotočili na boj za kolajne, Savšek pa je nalogo obakrat sijajno opravil. A tudi dve četrti mesti kažeta, da imamo rod, ki je izjemno zrel in da se lahko dobrih rezultatov nadejamo tudi v prihodnje.
SP je minilo povsem v senci lova za olimpijskimi kvotami. Zakaj še kar prihaja do tega?
Obsedenost s tem vlada v vseh državah, ker je razpoložljivih kvot zelo malo, OI pa so za našo panogo še vedno tekma s posebno težo. Že pred dvema letoma je sicer ICF prejel predlog, da bi kvote delili na drugačen način in s tem bitki za kolajne na SP vrnili težo. Mislim, da bo sistem za leto 2020 že drugačen.
Kakšen?
Slalomski odbor je predlagal, da bi večino kvot razdelili na osnovi svetovne lestvice iz predolimpijskega leta, za katero šteje pet najboljših dosežkov z največjih tekem. A ker se število držav udeleženk s tem ne bi bistveno spremenilo, so bile manjše države iz Azije in Afrike, ki so prav tako članice mednarodne zveze, proti temu in so s tem blokirale spremembo. Ustreza jim, da imajo zdaj strošek le s SP, namesto da hodijo na domala vse tekme v koledarskem letu.
Pri vas ste se z dvigom rezultatov izkopali iz težav prejšnjega desetletja, ko ste imeli v olimpijskem Pekingu celo le enega tekmovalca, podobno je sprva kazalo tudi za Atene 2004. So zdajšnji rezultati zgolj posledica res močnega rodu ali ste v desetletju toliko spremenili sistem dela v Sloveniji?
Ne upam trditi, da imamo tako dober sistem, da v naslednjih letih ne bomo več imeli lukenj v določenih rodovih. Pri dvosedu imamo v resnici le posadko Taljat-Božič. Klubi sicer dobro delajo, v zadnjih letih se domala z vseh prvenstev za mladince in mlajše člane vračamo z odličji, a na tem ne moremo spati. Do osipa tekmovalcev namreč lahko hitro pride. Zato je naša politika, da ves čas čimbolj pomagamo klubom. Če ne bomo skrbeli za vlaganja v trenerje in mlade, nam bo zmanjkalo dotoka mladih. Trenerji so sicer zaposleni le v klubih, a zaradi stalnega dela s tekmovalci slednje spremljajo tudi na velikih tekmah, kar pa financira zveza in to seveda ni poceni. Zaradi takšne prepletenosti klubom prispevamo del za njihove plače in ocenjujem, da je sistem dober, saj tekmovalcem zagotavlja mirnost na velikih tekmah, trenerjem pa stalno motivacijo za dokazovanje.
Koliko so k stabilizaciji razmer prispevali urejeni socialni statusi?
Precej, trenutno se pač ne moremo pritoževati, s 1. oktobrom bo zaposlitev dobila tudi Eva Terčelj, s čimer bo imela večina naših tekmovalcev, na katere lahko računamo za nastop na olimpijskih igrah, urejen socialni status in se bodo lahko osredotočali le na priprave. Po tej plati smo naredili korak naprej v primerjavi s preteklostjo. Lep primer je Benjamin Savšek. Odkar je dobil službo in se znebil te skrbi, se vsako leto z vsaj enega velikega tekmovanja vrne z odličjem. Pri njem se vidi, kakšno mirnost prinese ureditev razmer.
So se pa po drugi strani v 20 letih, kolikor ste v vlogi operativca pri KZS, močno spremenile razmere na trgu, kjer gre razvoj v vse večjo komercializacijo športov.
Zavedamo se razmer in poskušamo vse, da pridobimo nove pokrovitelje, saj bi samo s sistemskim denarjem težko pokrili zahteve vseh programov, ki jih imamo, da se lahko kosamo z velikimi državami. Pri tem mislim na rezultate, po denarni plati jih ne moremo doseči. Položaj na slovenskem trgu se je spremenil, zdaj pri pokroviteljih ne moreš več dobiti večdeset tisoč evrov, pogodbe se sklepajo za 2000, 3000 evrov. Obenem pa moraš pokroviteljem zdaj tudi kaj ponuditi, dela je zato neprimerno več.
Veslaško zvezo Slovenije je padec rezultatov spravil na rob preživetja. Koliko je vaše odvisno od dosežkov?
Tudi mi smo vezani nanje, saj dobrih 70 odstotkov našega proračuna predstavljajo sistemski viri, torej Fundacija za šport in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Po lanski spremembi razvrstitev panog po skupinah smo bili ob velik izpad denarja iz obeh virov, saj se je povečalo število panog v prvi skupini, v kateri smo, zato smo vsi dobili manj. Rezultati naših tekmovalcev se tudi letos gibljejo na ravni lanskih, ohranjamo tudi število tekmovalcev s svetovnim, mednarodnim in perspektivnim razredom. Naša rezultatska izhodišča se torej ne spreminjajo, vprašanje pa je, koliko denarja bo na voljo v letu 2016.
Zdaj že pokojni predsednik Bojan Žmavc je pred dvema letoma razmišljal tudi o morebitni usmeritvi v komercialne dejavnosti, da bi popolnil proračun. Je ostalo le pri ideji?
Ne vem, če je to smiselno, saj smo kadrovsko zelo omejeni za kakršnekoli korake v tej smeri, racionalnost pa je v teh časih najbolj pomembna. Ideje se za zdaj vrtijo okoli večje popularizacije in združevanja moči z rekreativci, s čimer bi povečali bazo ljudi, ki nam lahko pomaga pri raznih dejavnostih in aktivnostih. Sicer pa pri KZS še kar pripravljamo notranjo reorganizacijo, radi bi tudi bolj dorekli odločevalske vloge, spremenili bomo statut.
Kolikšen je letos proračun?
Okoli 800 tisoč evrov za tri tekmovalne pogone. Slalomistom gre na sezono dobrih 350 tisoč, po 100 pa »mirnovodašem« in »spustašem«. Okoli 15 odstotkov gre za tekoč stroške KZS, nekaj za nagrade in štipendije, ki jih prejemajo tekmovalci z rezultati, a brez zaposlitve. Lani smo imeli milijon evrov, a smo obenem organizirali tudi tekmo za svetovni pokal v Tacnu. V sezonah z odmevno domačo tekmo je to nujen proračun. A domača tekma nam je prinesla tudi nekaj minusa, nekaj smo dolžni tudi še tekmovalcem in klubom, ker se želimo dolga čim prej znebiti, smo se letos ob že tako manjših prilivih odločili še za klestenje programov. Pri tem moramo biti previdni, da ne zarežemo preveč v mlade kategorije, saj si bomo s tem odrezali vejo, mladih ne bo več. Na srečo so tekmovalci in trenerji razumeli položaj in se vso sezono vedli zelo racionalno.
Se lahko pri iskanju modela za prihodnost ozirate po vaših tekmecih iz tujine, Francozih, Nemcih, Italijanih, Britancih …?
To je nemogoče. Pri KZS imamo tri zaposlene, Italijani jih imajo le v glavni pisarni v Rimu 22, podobno Francozi, Britanci pa kar 70. Le delo, ki ga jaz opravljam, je v tujini razporejeno med pet ali šest ljudi. Njihovi slalomski programi se gibljejo od 600 tisočakov pa do milijona, Nemci imajo pri zvezi zaposlenih enajst profesionalnih trenerjev, Angleži 13, Francozi devet. V večini omenjenih držav slalom financirajo iz državnih virov, Francozi sicer imajo pokrovitelja, a je njegov prispevek manjši del proračuna. Nemci milijon evrov dobijo iz članarin, ki jih tekmovalci plačujejo svojim klubom, del tega pa gre nato zvezi. A pri nas je registriranih 600 tekmovalcev, trg in baza sta bistveno manjša, to ne gre.
Spust ostaja neolimpijska disciplina in občasno se pojavljajo pomisleki, ali je še vredno vlagati vanj. Vas to spravlja v dvome?
O tem smo se večkrat pogovarjali, vendar smo odločeni nadaljevati vlaganje v to panogo, pa tudi v Sloveniji sistem ne izloča sofinanciranja neolimpijskih športov. Letos smo bili v dvomih, ali naj tekmovalce pošljemo na SP za mladince in mlajše člane v ZDA, saj bi to stalo 25 tisoč evrov. Prižgali smo zeleno luč, poslali tiste, ki so resni kandidati za vrh in vsi so se vrnili z naslovom svetovnih prvakov. Kako naj rečemo nekomu, ki vse leto trenira, da bi prišel na vrh, da ne bo šel?
Prihodnje leto se v Slovenijo vrača slalomski svetovni pokal, leto za tem EP. Pri kandidaturi za velika tekmovanja kljub stroškom, ki jih prinašajo, ostajate zelo odločni. Zakaj?
Pokroviteljem največ lahko ponudiš na domačem prizorišču. Na čolnih imamo denimo nalepke, a ker televizija prenaša le finale, do zadnjega ne veš, ali bo tvojega tekmovalca in s tem pokrovitelja na opremi sploh kdo videl ali ne. Poleg tega slalomisti dobijo priložnost, da nastopijo doma, širša javnost pa, da jih vidi. Ker so domače tekme najbolj odmevne in opažene, lahko računamo tudi na večjo popularizacijo športa. Vse to so razlogi, ki nas vodijo.
