Semenya: Sem ženska, ko lulam, lulam kot ženska

Na svetovnem prvenstvu v atletiki, ki se v Londonu začne v petek, bo kar nekaj tekmovalcev in tekmovalk lovilo zlati dvojček v posamičnih disciplinah. Za gostitelje bo seveda najbolj odmeven poskus Moja Faraha na 5000 in 10.000 metrov, močno na očeh javnosti pa bo tudi Caster Semenya (800 in 1500 m), ki ji za prihodnost spet grozi hormonska terapija za zniževanje ravni testosterona.

Odkar je leta 2009 na svetovnem prvenstvu v Berlinu kot 19-letnica z več kot dvema sekundama prednosti osvojila naslov prvakinje v teku na 800 metrov, je Semenya postala tarča številnih obtožb in žaljivk, češ da ni ženska. Morala je skozi mučne teste spola, razdelila javnost na vnete zagovornike in še na bolj zagrete kritike, vmes zavoljo tega enajst mesecev ni smela tekmovati, ker njeno telo proizvaja zelo veliko testosterona (nima maternice in jajčnikov), pa je mednarodna zveza IAAF leta 2011 tudi sprejela pravilo, ki je dovoljevalo najvišjo dovoljeno mejo tega hormona (10 nanomolov na liter krvi, pri čemer ga ima po zagotovilih IAAF 99 odstotkov atletinj zgolj 3,08 nanomola). Zato si ga je morala umetno zniževati. Resda je tako na SP 2011 v Daeguju in OI 2012 v Londonu končala druga – in naknadno postala prvakinja, saj jo je obakrat premagala Marija Savinova, ki jo je odnesel ruski dopinški vihar –, a ni se razvila v tako dominantno atletinjo, kot je napovedovala še kot najstnica.

A pred dvema letoma je indijska šprinterka Dutee Chand, ki se je znašla v enakem položaju s hiperandrogenostjo, na Mednarodnem športnem razsodišču v Lozani dosegla umik pravila IAAF, kar je krovno organizacijo precej presenetilo. »Nemogoče je sklepati, da imajo hiperandrogene atletinje takšno prednost, da jih je treba izključiti iz ženske kategorije,« so tedaj zapisali pri CAS in dodali, da gre za očitno diskriminacijo. Južnoafričankini rezultati so sicer od odprave pravila IAAF spet poleteli v nebo, njena kariera se je na novo razcvetela, lani je – potem ko dobre pol leta ni več jemala ženskih hormonov – postala prva atletinja, ki je v JA osvojila državne naslove na 400, 800 in 1500 metrov, na OI v Riu je zmagala z več kot sekundo prednosti, pred kratkim pa na mitingu v Monaku z 1:55,27 prikazala najhitrejši tek po letu 2008. V Londonu bo seveda glavna favoritinja.

A v ozadju se že zbirajo bolj temni oblaki, odločba CAS je obveljala za dve leti, če IAAF dokaže, da imata Semenya in Chandova pomembno izhodiščno prednost pred konkurenco, bo razsodišče spet obravnavalo primer. Pri IAAF so bili vseskozi odločeni, da bodo dokazali svoj prav in pred kratkim tudi objavili raziskavo, ki sta jo opravila zdravnika Stephane Bermon in Pierre-Yves Garnier, zajela pa sta vzorce 2127 atletov in atletinj s SP 2011 in 2013 v Moskvi. Njun sklep je, da visoka raven testosterona predstavlja veliko prednost predvsem v tekih na 400 m (2,7 % hitrejše atletinje), 400 m z ovirami (2,8), 800 m (1,8), metu kladiva (4,5 % daljši meti) in skoku s palico (2,9 % višje). »Naše izhodišče je, da branimo, ščitimo in spodbujamo 'fer' ženska tekmovanja. Če imajo v določenih disciplinah ženske z višjo ravnjo testosterona od 1,8 do 4,5 odstotka prednost pred tistimi z nižjo, kakšna je prednost šele, če ima ženska testosteron kot povprečni moški. Še naprej bomo zbirali podatke in nadaljevali raziskave, da bi omogočili kar najbolj športne boje pri ženskah. Da androgenost pomaga ženskam k boljšim rezultatom, smo že dolgo sumili, a nismo imeli nobenega dokaza za to, zdaj ga imamo,« je komentiral Bermon.

Za idiote nima časa

Pri IAAF tako želijo spet uvedbo hormonskih terapij za primere, kot ga predstavlja Semenya, oziroma uvaja biološki rasizem in krši človekove pravice, bi dejali njeni kritiki. »Nimam časa za idiote. Nimam časa za ljudi, ki jim ni mar zame,« se je Semenya odzvala na izsledke Bermona in Garniera. Četudi o svojem položaju, v katerem ji gotovo ni lahko (Chandova je pred leti dejala, da je s tem, ko so se ljudje začeli spraševati, ali je moški ali ženska, izgubila vse spoštovanje, ki si ga je prislužila na stezi), načeloma nikdar ne govori, pa je pred kratkim le prekršila to svoje pravilo in se pojavila v oddaji nekdanjega južnoafriškega igralca kriketa Alija Bacharja na SuperSportu.

»Ne razumem, zakaj pravijo, da imam prednost, saj sem vendarle ženska. Ko lulam, lulam kot ženska. Ne razumem, da ljudje govorijo, da sem moški ali da imam globok glas, da govorim kot moški, hodim kot moški, tečem kot moški. Da, všeč so mi moške stvari, o tem ni nobenega dvoma, vprašanje je torej, kam sodim? Vsekakor sem ženska, tako so me vzgajali od majhnega,« je dejala Semenya ter dodala, da se je med preverjanjem spola počutila, kot da bi se morala slečena sprehajati v javnosti. Ob tem jo je tudi zmotilo, kako je vse skupaj potekalo in kako je vplivalo na njene starše. »Mamo je zelo prizadelo, saj mi je kot dojenčici menjala plenice,« je pojasnila Južnoafričanka, o kateri so se pojavljala tudi namigovanja, da si je spremenila spol. »Kako hudiča naj bi si v ruralnem okolju spremenila spol? Sem ženska. Nimamo dobrih zdravnikov in ne denarja za takšne posege. Bog me je ustvaril takšno, kot sem, in sama sebe povsem sprejemam. Sem, kdor sem, in ponosna sem nase,« še pravi 26-letnica, za katero se v Londonu ne bo nič spremenilo, za prihodnja velika tekmovanja pa bi bilo lahko spet vse drugače. V Lozani bi morali sicer o novih izsledkih IAAF odločiti najkasneje danes, a bodo šele čez dva meseca.