Simon Špilak: Tour je zame prehuda preizkušnja

Prekmurec sledi svojemu kolesarskemu značaju, vodi ga misel: počni optimalno tisto, kar najbolje obvladaš in znaš.

Objavljeno
23. junij 2015 21.26
Posodobljeno
24. junij 2015 09.00
CYCLING-SUI
Vito Divac, šport
Vito Divac, šport

Ljubljana – Simon Špilak ima vse za vrhunski nastop na Touru (Giru ali Vuelti): izjemno moč za hribe in ravnine, v letošnji sezoni pa je vrhunski tudi v vožnjah na kronometer. Ima tudi dober občutek za taktiko, predvsem pa nos za odločilne akcije. Kljub svoji »popolnosti« pa na treh najbolj prestižnih dirkah, še zlasti pa Touru, do nadaljnjega ne bo nastopal.

Meni, da so trije tedni dirkanja na najvišji ravni zanj prehud zalogaj. To je nazadnje občutil lani, ko je na francoski »veliki pentlji« po treh letih premora zaradi težav z želodcem še drugič odstopil. V treh nastopih na Touru je cilj na Elizejskih poljanah videl le leta 2009, ko je bil na koncu 109.

Sledi svojim vrlinam

»Sledim svojemu značaju in kolesarskim značilnostim. Nespameten bi bil, če svojih prednosti in vrlin ne bi 100-odstotno izkoristil. Seveda sem preračunljiv, ko gre za vrhunske dosežke, s katerimi potrjujem nove pogodbe. Z vrhunskimi dosežki si je pač treba zagotoviti dobro pogodbo. Po drugi strani pa bi bilo neumno, če bi za vsako ceno rinil na Tour zato, ker je največja dirka. V kolesarstvu je veliko možnosti, da uspeš. Jaz sem našel mojim vrlinam primerne dirke, za katere se lahko optimalno pripravim in na njih zmagujem. Po Švici sem denimo tako utrujen, da potrebujem premor. Lahko si predstavljate, kako se počutim po Touru. Lahko bi rekel, da sem bil vsakič kolesarsko mrtev,« je zmagovalec Švice 2015, Romandije 2010, velikih nagrad Frankfurta in Miguela Induraina ter treh etap v Romandiji pojasnil, zakaj nima želje, da bi se znova preizkusil na največji dirki na svetu. »Kolesarskega samomora«, kot radi rečejo dirkanju do popolne izčrpanosti, ki zahteva dolgotrajno okrevanje, noče delati. Vodilo vseh njegovih nastopov in kolesarska filozofija sta: »Počni optimalno tisto, kar najbolje obvladaš in znaš ...«

Na vprašanje, ali ima morda težave z regeneracijo, je odgovoril, da se tej izjemno pomembni prvini nikoli ni posebej posvečal. Ve pa, da vsak dan na etapnih dirkah potrebuje poldrugo uro, da ujame in stopnjuje ritem. Zato ga tudi poredkoma vidimo v pobegih. »Zavedam se svoje moči, tekmujem pa racionalno, brez nepotrebnih akcij. Tako je bilo tudi v Švici. Po prologu sem le sledil in čakal na svoje etape. Na vzponu na ledenik Rettenbach nad Söldnom sem sprožil selekcijo in postavil temelj za skupno zmago. V vožnji na čas sem letos zelo napredoval, tako da sem jo le še udejanjil,« je pojasnil strategijo na dirkah, ki z njegovim znanjem, močjo in preudarnostjo deluje odlično.

Repertoarja ne bo menjal

Špilak je v minulih treh letih tekmovalno dozorel v velikega kolesarja spomladanskih dirk. Ima modrost zmagovalca. Na romandijskem touru, zagotovo njegovi najljubši dirki, je že pet let v vrhu – ob zmagi je bil na zadnjih treh preizkušnjah drugi. Po Švici je bil predlani deveti, dvakrat pred tem pa je odstopil. O pomladnih klasikah (na Flandriji je bil prvo leto med profesionalci deveti) razmišlja podobno kot o Touru. Vendar ne skozi prizmo utrujenosti oziroma izčrpanosti, ampak priprave in osredotočanja za Romandijo. »Preveč tvegano bi bilo za tempiranje forme, če bi kolesaril na Flandriji, Amstlovi zlati dirki ali Liege–Bastogne–Liege. Svojega repertoarja se bom pač držal, dokler mi bo šlo tako dobro. Kako že pravijo: zmagovitega konja se ne menja. Dejstvo je, da je v kolesarstvu zelo pomembna potrpežljivost, ko čakaš, da se ti odpre, a tudi takrat, ko ti gre, da vztrajaš.«


V Katjuši se Špilak, ki je včeraj dopolnil 29 let, odlično počuti in ima proste roke pri izbiri. S prvim možem Joaquimom »Puritom« Rodriguezom se ne križata. Letos sta se na Baskiji zgolj zaradi tega, ker je bil Španec bolan na katalonskem krogu. Pri vsem skupaj pa mu ni jasno, zakaj je tako veliko rezultatsko nesorazmerje med pomladjo in jesenjo. Pravi, da se trudi, a ne gre. Te dni se pogovarja o nadaljevanju sodelovanja oziroma novi pogodbi. Tako močnih argumentov v pogajanjih še ni imel. Prav v tem detajlu se skriva njegova preudarnost. »Zelo rad bi ostal, videli pa bomo, kakšne bodo druge ponudbe,« je pustil za nekaj časa vrata odprta.